Torre Lazzara (2263 m, Turn nad Oltarjem?, Turn v Tratici?, Turn nad Cijanerico?) in Torre Mazzeni (2212 m, Turn nad Nosom) sta gotovo najbolj nepristopna vrha Julijskih Alp. Za nameček sta oba stolpa mestoma presneto krušljiva ter odlično skrita pod mogočnim grebenom Poliških Špikov. Tudi s slovenskimi imeni je križ, saj jih Tuma ne določi natančno in tudi ne vedno enako. Lazzara je sploh doživel en sam obisk (Comici, V), Mazzeni (Darko Majcen) pa premore celo dve smeri, od katerih je prva/težja jasno Comicijeva (V). Midva vrhov nikakor nisva imela v planu (poleti bova najela kakega psihota - Maja?), pač pa žleb Canalone de lis Sieris (v najinem prevodu Žleb nad Tratico), ki je pozabljena stara smer in naj bi naju z odličnimi pogledi levo in desno na oba stolpa pripeljala na Škrbino nad Tratico v glavnem grebenu. Težav Buscaini ne omenja, pač pa 'molto' izpostavljeno prečnico s škrbine Lazzara na glavni greben.

Dostop iz Zajzere v Tratico (po Buscainiju izravnava pod bivakom Mazzeni, Tuma ime prilepi polici v steni pod Špikom nad Tratico/Cime Gambon) je kot vedno presneto razvlečen. Desno navzgor se odpre pogled v nama dobro poznan žleb Hude police, kjer sva računala na sestop, levo navzgor se je pa najin žleb le slutil, prav tako oba stolpa. Vzpenjala sva se povsem levo po plitvi grapci, kjer je bilo vsaj za silo utrjeno in tik pod steno prečila desno v glavno grapo, ki priteče iz stene. Razmere za vzpenjanje so bile prav lagodne, kmalu naju je pričakal trojni razcep, kjer sva nadaljevala naravnost in ob silovitem pogledu levo na Mazzenija ponižno obstala. Takšne divje zverine ne vidiš ravno pogosto, in ker so se nama ostri stolpi Lazzare odpirali že nižje pod grapo, sva v pričakovanju čakala na še eno 'neukročeno trmoglavko'. Žleb se je pestro vil navzgor in se na koncu zožil in ustrmil ter naju dostavil na škrbino tik ob Lazzari, ki od tam sploh ni deloval nič posebno divjega, skorajda bi si z vso bojno opremo upala potipati njegov raz.

Žleb se na škrbini ne zaključi povsem, saj se po prečnici desno nadaljuje navzgor na glavni greben, kjer pa je zijal tako ogromen previs s 'črno luknjo', da sva se raje lotila iskanja v vodničku omenjene prečnice levo, ki pa je nisva uspela ugledati. Višje za robom se je nekaj slutilo, tako da sva 'splezala' kar presneto strm zasnežen raztežaj višje, kjer se je v levo odprl nemogoč, previsen kamin. Ko sva se obrnila, sva prav butasto ugledala silovit prizor stolpa Lazzare - kako naju je pogled s škrbine zgoljufal, zverina nama je tako le pokazala pravi obraz. V škrbini sva se še enkrat poglobila v opis in nekako razvozlala, da je vstop v prečnico 50 m pod škrbino. S škrbine sva se vzpela čisto do raza stolpa in v smeri Špika nad Nosom res ugledala izpostavljen sistem ('krpe', police, skoki), ki bi naju lahko povedel na Škrbino nad Tratico.

Sestopila sva nazaj (točno 40 m), kjer se je odprl edini užiten prehod iz žlebu. Uvodni prehod okoli robu je bil še kar lahak in naju je dostavil do nekakšnega kotla, kjer sva presenečeno uzrla sledi rogatih in kosmatih alpinistov, ki so iz njega vodili navzgor po presneto ozki in izpostavljeni polički za rob. Kje pridejo pa dol v žleb, žal nisva uganila. Najprej sva poskusila po kaminčku, odnehala, zatem sva se le prepustila vodstu bobkov, po polički obkolila na rob in po njem zelo strmo in zračno dosegla naslednji kotel. Sledilo je lažje prečenje po udobni polici okoli naslednjega robu, kjer naju je pričakal še zadnji prehod. Sprva sva se lotila previsnega kaminčka, spet odnehala in stopila naokoli za bobki, kjer pa je bil sistem poličk prav tako prekinjen s kratkim skokom, ki ni bil plezalsko nič posebnega, zato pa toliko bolj smotan (krušljiv, izpostavljen - vsekakor trojke nisva nikjer plezala). Čakala naju je še daleč najtežja, ozka in dolga polička v levo, kjer bi si človek pri taki izpostavljenosti želel boljših (trših) snežnih razmer.

Za zadnjim robom sva ugledala težko pričakovan zalit žlebiček in 'že' sva bila na grebenu Poliških Špikov, resda z dve do triurno zamudo, ki sva jo pridelala na ne samo 'molto' ampak 'silovito' izpostavljeni prečnici. Celoten prehod iz žlebu do Škrbine nad Tratico sva po malem računala na sestop na Pecol in na taxi, ki sva ga morda imela na rezervi. Kasneje se je izkazalo, da naju je prevoz res 'čakal', a je (na srečo) zatajila mobilna tehnologija, tako da sva se držala plana in sva že vlekla dolgo prečnico na južni strani, ki naju je pod njegovimi podložniki točno v uri pripeljala do in zatem na vrh Špika Hude Police.

Nočnega sestopa sva se ob pogledu na stopinje v žlebu Hude police razveselila in res je bil vršni del najdaljšega ozebnika JA ravno za silo zalit, tako da sva le na dveh-treh mestih popraskala po skali. Nižje težav v žlebu ni bilo, posebno če se po rampi izmakneš spodnjemu delu, kar so storile tudi stopinje, ki sva jih pod žlebom nekje po pomoti zamenjala za živalske. Na pamet sva prečila desno, spet padla na 'pravo' sled in hip zatem na 'avtocesto' Zajzera - bivak, kjer sva se umaknila celo devetim nasproti hitečim lučkam. Lučk je bilo nasploh ogromno, saj je bilo nebo povsem umito, tako da se je tišina noči svetlobno neonesnažene Špranje ob prijetnem škripanju snega iskrila z milijardami zvezd. Zelo prijetna in umirjena vrnitev s čudovito pestre ture. Midva bi še! ;)