Mikala naju je Škrbina nad Plazom, pogled v Hudičev žleb in pristop po/ob grebenu na Špik nad Plazom (2606 m), ki naj bi bil po starem dobrem Buscainiju II. stopnje. Grapa, ki s škrbine pada čez južna pobočja, je prav tista, kjer poteka normalni pristop na Montaž, kateri na dobri polovici pri izrazitem oltarju/obelisku odvije levo na snežišče pod lojtro.

Pri oltarčku se nama je zdelo, da sva mnogo prezgodnja, tako da sva odvila proti lojtri in na prvem pripravnem mestu skočila desno navzgor na obisk k Vrhu Brda (2661 m). Vstopni skokec je bil ravno zalit, višje je bilo še eno bolj strmo mesto, ki naju je privedlo v plitvo grapo, ki pada točno z vrha. Grapa je le zmerno strma, zato pa proti vrhu premore skok, prek katerega se je dalo prav luštno pikati in gvozditi - no, toliko se mi je že zdel težak, da sem Manjci dol zagnal vrv. Navzdol grede naju je pa skok (pre)močno zamudil, saj sva poskusila obvoz na desni, ki je bil zaradi izpostavljenosti in enega praskajočega mesta psihološko celo težji. Spodnjemu skoku sva se ognila po gredini, ki naju je pripeljala tik pod lojtro. Ko bo dovolj snega, bo tole zelo luštna smučarska smer.

Nazaj v grapo in po njej na Škrbino nad Plazom, kjer sva po krajšem tipanju levo in desno spoznala, da naju je vodniček z dvojko grdo potegnil. Čas naju je že lepo priganjal, Manjca je navijala za povratek, a sem sam že snel dereze in se zapodil v greben. Vstopni skok (na levi) je bil presneto močna trojka, višje me je pa prav na razu prestrašil čuden nestvor. Drobljiva skala, navpično, le nakazana poč in konec. Možnosti naravnega varovanja ni bilo, imela sva pa le dva klina in mnogo premalo časa - obrnila sva in sproščeno užila sončni zahod.