Mala Mojstrovka je tako strašno primerna za vse 'ta lene' mojstre, da sva se je v obupnem vremenu na novega leta dan z veseljem poslužila tudi najhujša lenuha. Oster veter je vlekel kot za stavo, v popolni megli se ni videlo čisto nič, za nameček je sem in tja tudi ledene kapljice brilo naokoli, za konec naju je premočilo še rosenje. Luštna turca! ;)

Do vstopa Butinarjeve (Smeri še nisva zlezla, sva pa enkrat zaradi 'nerazmer' že obračala.) sva srečno pritipala, kjer sva se prepustila vodstvu stopinj, ki so se cepile in obakrat sva se držala uhojene avtoceste, ki se je umaknila (obema?) skokoma. Drugi umik je potekal po strmem in presneto slabo zalitem prehodu, kjer cepini niso imeli kaj prida dela in se je nasploh precej praskalo. Marijanini roki še nisem prav zaupal, zato sem jo na primernem mestu (ruševje) sklenil varovati. A glej ga zlomka, vrvi nisem uspel vreči navzdol, saj jo je veter po vsakem poskusu frcnil nazaj, nekajkrat jo je celo tako lepo zagrabil, da se je v vsej svoji dolžini raztegnila nad mano. Nemarneža sem ukrotil šele s 'sidrnim manevrom' - na konec vrvi sem privezal cepin in vse skupaj zagnal navzdol, sidro se je v prvem poskusu metanja v popolno belino ustavilo tik nad Marijano. Coool! ;)

Višje težav ni bilo, zato pa naju je veter na Grebencu tako sunkovito pozdravil, da sva prav olajšano skočila v Pripravniško pogledat 'zloglasni' skok, s katerim letos straši obiskovalce. Prav na koncu ozkega žlebu naju je skokec (2+ m) poskušal prestrašiti, a se mu z vrvjo nisva dala. Ponovila sva manever iz Marte, ki pa ni bil potreben, saj se je izkazalo, da je levi okel cepina tik nad skokom zagrabil kot hudič. Za manjše zna biti tako obešanje težavica, sam pa sem s stopalom segel ravno do 'tal' in imel še nekaj mm rezerve, da sem lahko iztaknil cepin, ki bi ga vseeno moral zapičiti malce nižje.

V izteku Pripravniške sva navzgor odvihrala po Župančičevi, kjer naju je na vrhu presenetil orkan, ki nama pokončne hoje sploh ni dopustil, tako da sva se na vrh in čezenj raje splazila. Poskusila sva po eni od grapc ob Hanzovi, kjer naju je v megli prestrašil skok, zatem sva poskusila prav po Hanzovi, kjer pa je bilo na izpostavljenem robu ob hudičevih sunkih vetra prenevarno. Še enkrat sva se splazila čez vrh, skočila v Župančičevo, sestopila do gredine, prečila za stopinjami levo čez rob in po nama neznani Smeri ob rebru brez težav sestopila v smeri Šitne glave.