Hja, kako malo snega je v tem koncu, saj se je vse do pod stene prediralo do presnetega grušča. Osrednja grapa je bila tokrat čisto drugačna, kot ob najinem edinem (takrat smučarskem) obisku dosedaj, ko sva vseskozi enostavno rinila več ali manj naravnost navzgor, tokrat je bilo pa ravno za silo zalito, vse čudno zavito in razcepljeno, tako da sva dvakrat ali trikrat potipala tudi malce naokoli - povsod je potrebno slediti grapi čim bolj naravnost navzgor in v dvomu izbrati levo. Izstop je bil kopen, poskusila sva desno po zasneženem žlebu, ki se je končal v divje izpostavljeni rdeči podrtiji. Na koncu sva izplezala naravnost navzgor, kjer je bilo lahko.

Z vršnega grebena sva po ožjem žlebu sestopila do Janezove riže, odkoder sva imela od lani manjši dolg - izpostavljena povezava z Martinim žlebom. Tokrat je bila gredina ustrezno zalita in sva bila hitro na robu. V Martinem žlebu naju je začuda presenečenje pričakalo povsem spodaj, saj vstopni skok ni bil zalit, pravzaprav sploh nisva vedela, da skok obstaja. Za kakšne slabe tri metre je bilo gladke in položne skale, kjer je bil na voljo ozek prekinjen trakec pomrznjenega snega, zatem pa še enkrat toliko do široke rampe. Nazaj se nama ni ljubilo, priročen manever s cepini in vrvjo, ko se spustiš po eni vrvi in spodaj potegneš za drugo, nama je žal ušel iz spomina, tako da sva s cepini naredila ravno prav 'ušiv' štant, ki bi zdržal težo, močnega sunka pa ne. Marijano sem varoval navzdol, potegnil gor njena cepina, počasi splezal do zraka in se kar se da previdno spustil po zraku. Varovanje je zdržalo, po močnem potegu sva cepine in vrv potegnila navzdol. Coool!