Poskusila sva s smučmi, saj naj bi se dalo peljati vse do Tamarja, kar je bila zelo 'kamnita računica'. Gor grede sva naštela razmerje 6:1 v korist dobrih smuči, saj je le en sam smučar vztrajal do podna. Dol grede sva število 'razbitin' povečala za ena, drugemu se je pa 'ta dolgih nog' zdelo škoda ;)

Nad Jalovčevim ozebnikom sem zaprepaden strmel v zasneženo Jalovčevo kapo, saj tega prizora še nisem uzrl - vedno je bilo čisto premalo snega, da bi lahko smučal z vrha. Nejeverno sem gledal zdaj Jalovec zdaj moje ta stare smuči: Jalovec je bil pripravljen, da ga odsmučam, žal sam nisem bil ne 'tehnično' ne psihološko na nivoju. Trda podlaga mi je izbila še zadnje dvome, zato pa sva celoten vzpon do vrha uživala in študirala smučarsko smer, ki bi se jo ravno dalo potegniti brez praskanja po skalah. 'So it goes!'