Presneto kamnit otip je bil to! V Osrednji grapi sva lazila že ohogromnokrat, pozimi tako nesmučarska še nikoli ni bila, po drugi strani pa tako zanimive tudi še nisva tipala. Prvi (edini pravi) skok v grapi ni bil zalit, vseeno sva obdržala smuči in nad njim ugledala zanimiv/zavit hodnik, ki je postregel še z dvema ali tremi skalnimi ožinami, z nekaj zameti in skalnatim izstopom. Marijana je na vrhu obrnila s smučmi na nahrbtniku, meni se je zdelo pa preneumno, da bi jih nosil še dol grede.

Z vrha je šlo, v grapo sem šel med in nad skalami, v zgornjem delu sem kvačkal po zametih, v hodniku sem se večinoma basal skozi ožine, dokler nisem obtičal nad spodnjim 'skokom'. Zbasati se ni dalo, poštamfati tudi ne. Po daljšem (bilo bi še bolj dolgotrajno, če se ne bi naglo mračilo ;) zbiranju korajže sem skočil tisti ušivi meter navzdol (s skale v vbočen in ozek hodnik). Seveda mi je odpelo smučo, a na srečo le zgornjo...