V zimskih razmerah sva bila že večkrat tako na Prisanku (= s severa) kot na Prisojniku (= z juga) in sva le dvakrat uzrla samotno družbo, tokratni 'neznosni' gneči, ki je za zasneženi Prisojnik povsem neobičajna, kar nisva mogla verjeti. Kot je najina navada, sva štartala zelo pozno (= daleč zadnja), pozdravila (= lenoba) gaz in od Prednjega okna do vrha naštela nekje dva ducata sestopajočih - v organizaciji dveh AO ali tako nekako.

Prav vsi Prisojnikovi sobotni uživači so se na vrh povzpeli po zahodnem grebenu, začuda so po isti smeri tudi vsi sestopili. Nama pa isti (= dolgčas) povratek ni nič dišal, raje sva potacala še deviška južna pobočja. Zgoraj je šlo prav lahkotno, v grapi je šlo odsekoma tudi po riti, prečka nad Mlinarico pa tudi ni bila naporna, saj je bilo snega spodaj malo.

V sicer povsem jasnem dnevu nad Prisojnikom se je z juga opoldne privalil gromozanski oblak in nama točno v času obiska vršne kape (okno - vrh - prečnica) namenil presneto meglo. Brez kamere je sicer težko fotografirati, lahko pa za silo naslikava, da je bil pogled na 'strašen' greben Kanceljnov in gosto morje, ki je butalo (a se ni prelilo) za njim, čudovit in še bolj divji kot običajno.