Obet sonca naju je spet spravil daleč na vzhod in še Pikici sva pokazala zelo lepo turo prek Pece, saj je zadnjič manjkala. Tokrat sem se vzpona napovedano lotil strogo po smučišču in ugotavljal, da naključnim planincem in kolesarjem nikakor ni za zaupati (vsak pač ocenjuje po svojih fizičnih zmožnostih), saj se je smer izkazala za v celoti (ravno še) vozno! Pikico sem poslal naokoli po cesti, Marijani v roke potisnil fotoapart, sam pa sem se kot razjarjen bik zaletel v strme klance. Tam, kjer ni šlo naravnost navzgor, sem vozil v cik-caku, kjer pa ovinkov ni bilo moč narediti (parkrat bi se tudi zloglasna strmina Zvoha sramežljivo poskrila), sem pomagal z ročnim zasukom in volja me vse do vrha navkljub mokri travi ni niti najmanj minila, prav nasprotno.

Pikica je bila po cesti enako hitra, tako da se nama glede na prečenja smučišče/cesta (dobrih 100 m iz 'srednjega' na 'gornje' gre tudi smučišče po cesti) ni uspela nikamor izgubiti. Na 'vršnem' smučišču, kjer ceste ni več, so klanci prav tako zelo hudi, tokrat zaradi mokre/spolzke podlage en odsek (cik-cak v levo) niti ni bil vozen, nad smučiščem je pa tako ali tako potrebno riniti. Žal nam je oblak že nad zgornjo postajo pojedel sonce, pod sedlom pa nas je obvila še gosta megla, tako da smo skrajno presenečeno radostno tulili v modrino neba, ki se je pod Končnikovim vrhom v hipu odprla vse naokoli. Žal pravljica ni trajal niti pol ure in ostanek ture smo občudovali povsem nerazgledno belino megle. Po dobri uri netekoče vožnje prek grebena, je sledil odličen spust z dolgim in fantastičnim zaključkom, tokrat je bil tudi sam konec zelo lušten, saj sva spodaj izbrala varianto v Globasnico...