Na vzhodu naj ne bi deževalo, a je bilo vseeno vse mokro, pravzaprav je bilo tako turobno, oblačno in vlažno, da sem celoten vzpon (iz Ljubnega sem po gozdnih cestah ubral varianto Detmer - Počkova pl. - sedlo Hlipovec) komaj čakal, da se tlaka čimprej zaključi. Na sedlu se je slika v trenutku obrnila v pesem, v levo sem odbrcal po travnatem kolovozu, ki se je prelil v vse lepšo stezico in ta v luštno potko, za katere sem ob vzponu domneval, da so jih iz Smrekovškega pogorja gozdarji kratkomalo izgnali, saj so se od ceste neprestano cepile le številne vlake in kolovozi. Z neznanskim veseljem sem vse bolj navdušeno brcal tik pod grebenom, enkrat sem moral za kratko tudi poriniti, drugod je šlo pa naravnost uživaško in niti od živine razrit zaključek do Široke trate ni vtisa prav nič pokvaril. Vrhunec ture!

Pri koči me je ujela Marijana, tudi nadaljevanje naravnost na vrh Travnika je bilo zaradi 'blage' strmine lepo vozno. Po naskoku vršnega stolpa sva se v dolino spustila po dolgem grebenu naravnost na izhodišče (Marijanina smer pristopa). Spust je lep, razgiban, vsaj dvakrat je potrebno zelo ostro navzgor, vseskozi si sledijo potke in kolovozi, v celoti je markiran, a sva na par odsekih markacije gladko pustila na miru, saj so bile na voljo lepše variante. Posebej bi izpostavila daljši odsek od domačije Purkat do sv. Primoža, kjer prav po grebenu vodi luštna stezica, ki se ji markacija nerazumno umakne! Spust je v splošnem lahak, tik pod Primožem pa je stvar zelo ostra...

Na idejo ture so naju napeljale SK, kjer je opisano bolj cestno prečenje Smrekovškega pogorja, kar v kombinaciji peš-kolo ni izvedljivo. Travnik sva tako na slepo presneto srečno izbrala z zemljevida, ob naslednji priliki se pa za SK lotiva celotnega grebena, ampak ne po cestah...