Pregled zemljevidov za 'Baški masaker' je nakazal veliko neoznačenih potk na J pobočjih Rodice, tako da sva šla stvar potipat v živo. Za izhodišče sva izbrala zaselek Grant, odkoder sva se povsem prepustila navdihu ter potkam in kamor so naju vabile, tja sva tudi šla...

Uvodni markaciji v vasi sva še staknila, zatem so poniknile (domačini/lovci markacistov v/nad Grantom ne marajo in svoje potke 'aktivno' skrivajo). Glede na zemljevid sva poskusila desno od Runže, a sva našla le slepo potko, novejši kolovoz naju pa ni zanimal. Vrnila sva se v vas, prečila desno (J) in za dvoriščem našla drugo markacijo, nadaljevala sva po kolovozu, a nadaljnjih oznak ni bilo več in sva se zagnala v breg po najbolj obetavni potki, ki se je višje cepila in še višje poniknila v številnih stečinah, ki so naju vse manj strmo pripeljale na razgledne Temerece. Tu sva stopila na izrazito potko, ki je pripeljala z desne in po njej nadaljevala levo ob grebenu luštno navzgor, mimo podrtega senika na Trato, po desni mimo lovske koče in točno pri nemarni klopci (gotovo lovski, kajti tudi okolica koče je nemarno našarjena) na glavno/markirano mulatjero, ki preči malodane celotna pobočja nad Baško grapo.

V levo po njej do izrazitega pomolčka, kjer naju je navzgor zvabila za silo uhojena potka na JZ grebenčku Špičaste Kupe. Mestoma je greben precej strm, sicer pa uživaško hoden, dokler se ruševju potka ni začela izmikati daleč desno. Nekaj časa sva ji sledila, zatem pa po svoje mahnila po zelo strmih travah navzgor na vršno piramido, ki sva jo 'preplezala' malček z leve. Na vrhu je začuda celo vpisna knjiga, pot je višje prek manj izrazitih Peči (1727 m) kmalu priključila markirani poti na Rodico, katere vrh je bil ves ljubi dan skrit v oblakih.

Po glavnem grebenu sva se sprehodila do sedla Čez Suho, odkoder sva poskušala vdeti iz pristopne smeri lepo vidno potko, ki je v gornjem delu izsekana med rušjem JZ grebena (Ravenska Ovčja Suha). Zgoraj sva se držala gruščnatih jezikov precej levo od robu, kjer sva kmalu staknila potko, ki naju je elegantno pripeljala skozi goščavo, nižje sva sestopala po zmerno strmih travah vse do Konjskega brda (1336 m). Tu je potka zavila desno v gozd, zatem naju je v neverjetno zložnem cik-caku spustila na 'Baško prečko'.

Po najbolj slikovitem delu prečke nad Hudo stopnjo sva se sprehodila do že znanega pomolčka in se vseskozi nejeverno spraševala, kako in koliko se pa tam ('kultna' gorskokolesarska tura) za vraga vozijo s kolesom. Sestop po J grebenčku v smeri pl. Grant (po domače Poljana) je najbolj pametno zastaviti prav po robu, kajti z listjem obložene in nemarno strme trave na levi so bile presneto spolzke, zdrs bi bil pa (pre)dolg. Previdno sva sestopala navzdol, strmina se je kmalu unesla in po/ob bolj ali manj strmem robu sva dosegla izrazito in široko travnato sedlo.

Dneva je bilo dopoldne še ogromno, a sva se vseskozi gibala tako spokojno počasi, da se je pričelo temniti in sva se malce podvizala. Na razcepu sva po potki v levo dosegla ruševine opuščene planine, odkoder naju je navzdol vodila širša steza, ki je spodaj nepričakovano padla na novejši, v breg vsekan kolovoz. Nadaljevala sva levo v smeri izhodišča, a se je stvar začela počasi sukati navzgor in kmalu sva grizla breg po vse slabši vlaki. Obrnila sva nazaj, nekaj časa brskala naokoli, pretaknila mesto, kjer se je kolovoz najbolj približal potoku (Žventarska grapa), in kmalu staknila stezo, ki se je spuščala tik desno ob potoku. Nižje sva trčila ob ruševine (vse do vasi se vrstijo številni seniki: temelji celi, lesa ni več - razen enega še polno ohranjenega), zatem je steza kmalu prečila levo prek potoka, se udobno razširila, dobesedno vsekala v strmo pobočje in naju počasi (spodaj je prek potoka z desne priključil kolovoz, gotovo prav tisti, ki naju je presenetil zgoraj) z nočjo pripeljala v Grant.