Prečenje Polovnika je zelo lepa in hvaležna tura, malo obiskana, zmerno (ne)zahtevna, izjemno razgledna, nasploh kot naročena v trenutnih razmerah, ko je višje/severneje že zapadel sneg. Obisk nama je v iskanju 'zadnje' jesenske ture priporočil Sidartin vodnik Gore nad Sočo, še največji problem predstavlja logistika, saj je od 'sestopišča' (Log Čezsoški, 345 m) nazaj do izhodišča (Drežniške Ravne, 575 m - Stritar si privošči dva avtomobila in zgoljufa visoko do planine, 1200 m ;) po cestah ohogromno km. Za grebensko prečenje je predviden čas 8-10 ur, midva sva pa zaradi poznega vstajanja in dolge vožnje lahko računala le do teme, kar se je imelo namen storiti v šestih urah...

Z Raven sva prek plotov in senožeti urezala naravnost navzgor do Korit (konec asfaltne ceste, 700 m), od koder naju je popeljala markirana potka (ni vrisana na zemljevidu), ki se ob večkratnem prestopanju prek ceste vije naravnost navzgor, nadaljevanje ture je pa v vodniku odlično opisano. Midva sva imela manjše težave pred Velikim vrhom, kjer sva se dala zapeljati stečini v levi bok, ki je 'skrajno' izpostavljeno prečila nad prepadnimi strmalmi (smer in kasneje vojaško pot je potrebno poiskati gor na grebenu). Nad planino Dolec je možnih več variant do začetka vzpona na Pirhovec, ki poteka z desne. Tudi na zadnjem vrhu (Veliki Polovnik) je potrebno prebrati opis in potko poiskati na desni strani, saj je vrh kosmat in lomastenja brez prask ni.

V Logu sva bila še pred mrakom, idejo o teku po kolovozih na levem bregu Soče (nekje 15 km in 250 vm) so v pozabo pospravile moje mišice in skelet, ki po dobrem mesecu preganjanja na kolesu vseh tresljajev/udarcev kar presneto hitrega preganjanja po grebenu niso najbolje prenesle, tako da me je že na Pirhovcu vse bolelo in zbadalo, pa še Marijana me je neusmiljeno gnala naprej. V zameno sva se do izhodišča v dobri uri sprehodila po glavni cesti in pri tem s palcema dvakrat ujela prevoz (Hvala!).