V obetu sibirskega mraza in močnega severnika sicer sončnega dneva naju je pritegnil zanimiv Borisov opis pristopa na Krnska jezera, ki nama je ponujal pristop po (v nasprotju s senčno lepensko normalko) osončenih JZ pobočjih. Po kratkem pomenku z domačinom (kmetija Robelj) sva sledila opisu. Po brezpotju sva lomastila ob cevi, dokler nisva stopila na sledljivo potko, ki naju je vodila do zajetja v grapi (opisane ruševine nama niso padle v oči), višje naju je pripeljala do ruševin, ker pa se je potka kar nadaljevala v isti smeri naprej, sva dopustila možnost, da se je Boris v opisu malček zmotil in res sva višje prispela do novih ruševin (dolga in lepo ohranjena škarpa), kjer se je pot kot v opisu takoj usmerila navkreber, tako da sva bila o pomoti gotova. Potka naju je brez zapletov v okljukih (vseskozi s težnjo v desno) vodila vse do 1200+ m, kjer sva iz gozda stopila na čudovito razgledišče visoko nad Lepeno. Navkljub iskanju nadaljevanja potke nisva našla, bilo pa je polno stečin in zaradi obljubljene bližine sedla Predel (1282 m) sva jo po travah urezala kar naravnost navzgor, dokler se 100 m višje nisva začudeno znašla pod zelo strmo in nepregledno 'trentarsko steno'. Smer sva tako zaradi res neverjetne podobnosti v praktično vseh podrobnostih izgubila pri najini prvi (Borisovi drugi) ruševini...

Svet sicer ni bil skrajno trentarsko zahteven, a je imela Marijana na voljo le eno roko, jaz pa zato vrv v zlati rezervi, tako da sva se povsem prepustila terenu, ki naju je po lepih prehodih, ki so se kot nalašč odpirali zdaj levo - zdaj desno, varno vodil navzgor, dokler 200 m višje nisva na lepem stopila na obljubljeno mulatjero. Radovedno stikajoča levo po njej sva bila v dveh-treh minutah na razpotju, kjer sva v desno pokukala navzgor na greben (mulatjera se nadaljuje na planino Za Črnim vrhom) in po njem v desno odlomastila do najvišje kote v bližini (1651 m), ki je bila kot nalašč gola in je ponudila izjemne razglede, ki jih niti slučajno ne bi bilo pametno zamuditi.

Vrnila sva se nazaj in vse bolj ležerno nadaljevala po prijetni mulatjeri, ki naju je ob uživaškem martinčkanju po barvito luštnem svetu pripeljala na 'krnsko' stran. Ob vsem dremuckanju na toplem soncu sva na koncu postala tako lena, da se nama niti do jezera ni dalo sprehoditi, pa sva doma ciljala vsaj na Kaluder in Babo, če že ne na sam Lemež, da o potki, ki se z Lemeža spusti naravnost v Lepeno, niti ne piševa ;)