Peco sva s prstom po zemljevidu temeljito pregledala podolgem in počez ter udarila po najbolj smiselni kolesarski varianti, ki se je oddolžila s prečudovito turo visoko v gorah, z dovoljšno mero višincev (2000- m), z malo porivanja in nošnje, s poljubno težkim vzponom po/ob smučišču, z ostrim vršnim zaključkom, z obilo razgledov na vse strani, z vožnjo po valovitem grebenu z zelo zahtevnimi odseki in za konec dooolg spust po čudoviti lovski potki v dolino. Le Marijanca je bila žal spet malo prikrajšana, zato sem si pa sam lahko obliznil vseh deset prstov...

Od spodnje postaje gondole (hotel Petzenkonig, 650 m) sem štartal po kolovozu/cesti prek izteka položnega spodnjega smučišča (oznaka P1 za cesto, P6 za smučišče, markirano), ki se višje priključi glavni cesti, katera iz Podkraja vodi do zgornje postaje (koča Siebenhutten, 1700 m). Po zaspani cesti se mi ni ravno ljubilo voziti, zato sem že kmalu na začetku ob prvi priliki nadaljeval desno po potki/kolovozu, ki vodi po smučišču naravnost navzgor. Smučišče je v spodnjem delu zelo blago in le na nekaj bolj strmih odsekih me je motila jutranja mokrota, tako da sem jih prevozil v cik-caku, dokler se počasi nisem izvil iz megle in prav navdušeno brcal navzgor, a le do naslednjega prevoja, kjer sem pred/nad sabo presenečeno ugledal presneto strmo nadaljevanje. Naravnost navzgor je bilo utopično, cik-cak je pa ravno za las še šlo, a sem moral okljuke ročno obračati in paziti, da mi kolo ne bi ušlo po bregu navzdol. Po nekaj serpentinah sem obupal in ravno takrat se je v levo odprla potka, ki me je s smučišča odpeljala na gozdni kolovoz, le ta pa prav prijetno na veliko izravnavo in do stika z glavno cesto (1075 m). Po razgovoru s planincema sem nadaljeval po cesti (glavno smučišče nad mano je bilo prav v srednjem delu daleč najbolj strmo), čeprav me je bolj mikalo prijazno stransko smučišče na levi, a sta mi ga zaradi prestrmega zaključka odsvetovala (drugič grem prav tam, saj sem od zgoraj opazoval kolovoz, ki je priključil do ceste). Po zmerno strmi (= položni ;) cesti sem kmalu prišel nad najbolj strm smučarski del, malce višje za poživitev skrajšal kratek okljuk prek smučišča in po cesti nadaljeval do zgornjega smučišča, kjer se odpre pogled na drugo stran (1415 m). Naslednjih 100+ vm sem odpeljal po za kolesarja mestoma zelo strmem smučišču, presekal nekaj serpentin, dokler zadeva spet ni postala prestrma in sem po cesti nadaljeval do zgornje postaje, kamor je medtem ravno prispela Marijana, ki je iz doline pristopila po KWW (603, P3).

Nad 'umetno' cerkvico sva nadaljevala za markacijami, ki so me po smučišču odsekoma precej ostro pripeljale na vrh vlečnice (1920 m), odkoder na glavni greben (Knipsovo sedlo, 2012 m) vodita dve potki, a žal nobena ni vozna. Lotil sem se desne prek melišča, kjer je bilo vožnje bolj malo, višje na travah in na grebenu je bilo zatem bolje, a sem do Končnikovega vrha (2109 m) kolo večji del nosil. Začetek valovitega greben proti Bistriški špici je bil zelo obetavno lušten, zatem so pa vožnjo močno ovirali ostri vzpončki/ovire, še bolj pa res številne skalne ožine, kjer mimogrede lahko ostaneš brez menjalnika. En daljši odsek spusta in vožnje po ravnem je bil navkljub temu fantastično vozen, čeprav je šlo na nekaj mestih ravno za las - po drugi strani je bil pa en spust zame prehoden le peš, prav tako zadnji vzpon na Bistriško špico (2113 m), a na najvišjo točko se je pa dalo pripeljati ;)

Netekoča vožnja je prek naslednje grbe sledila še do Veške kope (2078 m), tudi prvih 100 vm spusta z nje je bilo večinoma zaradi ožin tu in tam kako mesto potrebno oddelati peš, zatem je bila pa vožnja vse do doline možna brez vsakršne prekinitve. Strmi grebenski travniki so bili prav luštni, le markacije je bilo potrebno malo poloviti, prav tako je bil lep spust na Veško planino s slikovitim oltarjem (1568 m). Pod planino je Marijana po cesti nadaljevala v smeri izhodišča (P7), mene pa je pričakala fantastično luštna lovska potka, s povsem gladko (= brez ovir) podlago, ki se je v blagih okljukih spuščala v dolino. Tisoč m lagodno uživaškega spusta v prijetnem gozdu mi je minilo, kot bi trenil, in če ne bi dvakrat/trikrat pritisnil na sprožilec kamere, sploh ne bi stopil s kolesa. Nekje na 700+ m se je potka razcepila (Globasnica - Večna vas), izbral sem izhodišču bližnjo desno, ki pa se je nižje žal prelila v bolj ali manj razbito in blatno vlako, tako da bo potrebno poskusiti še levi zaključek...