Tura Krn - Dobrenjščica nas zaradi dolgega porivanja/nošenja na Krnsko škrbino nikoli ni kaj prida mikala, dokler je v petek niso ponovili souživači z Matajurja in me je sobotno pregledovanje čudovitih slik zapeljalo v mešetarjenje. Baje je vsaka stvar za kaj dobra in Marijanina polovična mobilnost nama je s Pikico omogočila ležerno goljufijo pri iztrebljanju dolgočasnega asfalta ter poskrbela za preštevilne fotografije, ki bi jih bilo kar greh zavreči...

S pl. Kuhinja na pl. Zaslap naju je pripeljala mestoma zagruščena in betonirana cesta, tam se je pa najbolj obnesla ozka in ravno še vozna potka ostro desno, ki naju je dostavila do markacij (in fotografa ;) nekje na 1400 m. Na markirani mulatjeri do škrbine zatem začuda nisva samo porivala kolesa, saj so se vozni odseki ponujali malodane eden za drugim, tako da so se zahtevni izzivi kar vrstili. Takšno kombiniranje je resda bistveno bolj naporno kot porivanje, a sva bila dovolj zagnana, Marijana je pa tudi vneto pritiskala na sprožilec. Sama strmina v povprečju/večinoma niti ni tako huda, večji problem predstavljajo številne ovire. Posebno uživaški je bil (naj)daljši, lepo vozen odsek do grebena nad Kožljakom, kjer se odpre slikovit pogled na drugo stran. V skupnem je bilo precej netekoče vožnje morda za slabo polovičko dolžine, po višini (skupno 650 m) je bil pa izkupiček bistveno slabši.

Nad Krnsko škrbino (2058 m) sem kolo po travnatem hrbtu imel namen nesti do samega vrha Krna (2244 m), a sem na predvrhu (Préhod, 2192 m) odnehal, saj je nadaljevanje do vrha skalnato in na pogled čisto nevozno. S Prehoda se je dalo po travah kar lepo kombinirati in sem z le nekaj prestopi pripeljal nazaj v škrbino, tudi mulatjera do Praga, ki preči vrh Batognice, je še netekoče vozna, nadaljevanje je bila pa vse lepša in lepša pravljica. Marijana je prek Jezera v Lužnici sestopila nazaj do izhodišča, s Pikico sva pa nadaljevala z luštno prečnico pod Vrhom nad Peski in na drugi strani še pod vrhom Malih peskov do Piramide. Peščen spust proti Prehodcem nama je nato povzročal nemalo težav (mestoma čez zagruščene pragove peš) in enkrat nama je na preostrih skala 'pisnila' tudi zračnica. Valovito nadaljevanje do Prehodcev je bilo zatem zelo luštno z nekaj izzivalnimi vzpončki in enim (pre)ostrim spustom, dokler se ni pričelo resnično (brez najmanjšega pretiravanja) pravljično prečenje proti pl. Dobrenjščica. Takega odseka v tako čudovitem barvnem ambientu še nisva vozila, mulatjera se vseskozi počasi spušča, naredi nekaj ostrih okljukov, nekaj zelo izpostavljenih prečenj, nekaj hitrih gozdnih/listnih odsekov, nekaj manjših, zahtevnih, a voznih vmesnih grbin je bilo pa ravno za popestritev. Urica uživanja nama je čisto prehitro minila (tik pred planino se lovski pasti nisva dala ujeti ;), a je zatem proti pričakovanju sledilo še pol ure dodatka, saj je bil spust v dolino v nasprotju z ostro poletno izkušnjo tokrat povsem obvladljiv in naravnost uživaški!

Spust z Dobrenjščice proti izviru Tolminke je zelo zavit, saj si ostri okljuki brez predaha sledijo en za drugim in jih je za malo morje. Glavna težava so prav ovinki, v spodnjem delu (nad grapo) je tudi izpostavljeno, tako da je bil način, s katerim sva odpeljala spust za oba veliko presenečenje. Nekaj je k temu gotovo pripomogla tudi navedba, da je mojster Batko ;) celoten spust odpeljal z le tremi nezvoženimi okljuki. Sam sem imel res neverjetno dober občutek, zaporedoma sem odpeljal tudi take serpentine, da kar verjeti nisem mogel in se moram neskromno pohvaliti, da mi je spodletelo 'le' na desetih okljukih: od teh natanko desetih sem jih polovičko sicer tudi zvozil, a z manjšim dotikom za ravnotežje, polovico sem jih pogrnil (enkrat celo čez krmilo in po bregu navzdol ;), enega se pa sploh nisem upal lotiti (dvojni skalni prag, ta drugi me je prehudo prestrašil ;).

Gozdni iztek do jezu pri izviru Tolminke je bil zatem tako hiter, da sva nekje zgrešila 'neviden' odcep za pl. Na Prodih, ki je najbolj smiselna varianta nadaljevanja. Nekaj časa sva tako nad strugo vozila po vse slabši potki, kjer se je za edinim možicem tik pred velikim usadom vse skupaj udrlo v tla. Kar nekaj časa sva iskala okoli tega trapastega možica, zatem pa s kolesom na ramah odlomastila po hosti naravnost navzgor, kjer sva 30 m višje le staknila pravo potko, ki naju je luštno vodila na planino, dol do bučečega potoka in naravnost fenomenalno čezenj. Pravzaprav sem tod čez že hodil peš, davno nazaj - spomnil sem se tako bazenčka kot jeklenega prestopa...