Iz Bajdiš (od Borovelj proti Selam) nas je gozdna cesta (prepoved prometa, tudi za kolesa :( vodila visoko navzgor po V pobočju. Na višini slabih 1400 m se cesta razcepi, a sta oba kraka slepa in tudi za vsaj kakšno ubogo vlako žal ni bilo več nobene sledi. Tako smo nadaljevali po markirani potki 603, kjer pa je bilo kolesa treba večinoma nositi, malo manj porivati in le tu in tam smo kakšen kratek odsek celo odpeljali, vseskozi do vrha smo se pa spraševali o smiselnosti take tlake.

Grlovec upravičeno slovi kot odličen razglednik, bližnji dolg zid Košute smo recimo imeli kot na dlani, a nas je mraz hitro pregnal navzdol. Željeno potko v Borovlje smo pregnali iz glav (oznaka: steil/strm), malo smo razmišljali proti Z (Winkel), a je ostalo kar pri pristopni potki. Prvih 100 m je bilo zelo luštnih in povsem voznih, zatem pa do gozdne ceste ni bilo več tekoče vožnje, saj je bilo čisto preveč prekinitev in peš odsekov. Druga tretjina (potka 603 se po strmem V pobočju Grlovca spusti točno v Bajdiše, pri čemer gozdno cesto le nekajkrat preči) je bila sicer bolj vozna, a še vedno precej netekoča, in šele zadnja tretjina je bila končno kolesarsko ta prava. Ko smo spodaj tekočo vožnjo tako le za kratek hip predahnili, so nas pa napadle 'divje' ose, ki so uspele dvakrat zelo boleče zadeti, preden smo v poskoku, malo na kolesu - malo ob njem, odvihrali naprej.