Tura zmešnjav. Hoteli smo peljati (hmmm, prehoditi ;) 'grozni' Dolski graben, pa je bilo ob vzponu v gozdu od megle mestoma mokro, tako da smo v mislih preklopili na nekaj lažji spust mimo sv. Petra/Primoža v Stahovico, pa nam je ravno ta opis manjkal (za variante spustov in vzponov pobrskaj na MTB ture), vedeli smo pa, da bi znal biti presneto kamnit, tako da smo še enkrat preklopili, tokrat na spust v Krivčevo, a nas je zatem prestrašil že uvodni del, ki bi moral biti luštna poezija, na koncu se je izkazalo, da smo zaradi goste megle zgoraj povsem zgrešili vbod, čeprav nam je v še hujši megli uspelo celo prikolesariti na najvišjo točko Velike planine, kjer se nam je na vršni ravnici za nameček podrla orientacija, zatem smo se nad pl. Kisovec srečno le odločili nazaj za Stahovico, dekleti sta se dali potem prestrašiti dekletu, tako smo ločeno ropotali s kamni, v zaključki nas je pa pričakal tako lušten in razgiban odsek, da bi turo takoj ponovili. No, saj smo zapisali - zmešnjava...

Normalen vzpon na Veliko planino nam ni čisto nič ustrezal, duhamorna cesta od tal do vrha, gost pločevinast promet in posledično neznosen prah. Seveda smo štrikali po svoje, iz Stahovice do Krivčevega smo se še sprijaznili z asfaltom, zatem smo neuspešno iskali kolovoz na Kališe, potem pa na ziher udarili po neprometni makedamki, ki iz Krivčevega vodi naravnost na Volovjek (Kranjski Rak). Lagodna cesta se je proti koncu postavila močno kvišku in strmina kar ni hotela popustiti vse do gostilne (60 m, zagruščeno, V6), tako da smo bili dodobra ogreti. Par sto metrov smo zatem sledili glavni in res neznosno prometni cesti, zatem pa po vlaki odvili levo, kjer se je nekaj časa dalo ravno še voziti, zatem pa zaradi 'razritega blata' in mestoma izredne strmine ni bilo več pravega oprijema (v suhem bi šlo!), tako da je bilo treba riniti. Po stiku z markacijami smo na razcepu nadaljevali po stezi desno, čez podrto drevje nosili, zatem pa smo se vse bolj uživaško pripeljali na Rakove ravni. Od cestnega križa smo nadaljevali za markacijami na desni (tik levo od glavne ceste), čez strm gozdni klanec z ostrimi okljuki je bilo potrebno za kratko poriniti (25 m), višje smo poganjali po zgornjem travnatem kolovozu, ki je v desno prešel v izzivalno, pestro razgibano in ozko potko (zaradi lukenj, skal in ožine ravno še vozna, tu in tam kak meter z nogo na tleh, tudi s kakšnim poletom s kolesa ;), ki je vodoravno prečila travnata pobočja vse do razcepa pri pl. Marjanine njive.

Markirana potka v levo se je izkazala za mestoma zagruščen kolovoz, ki je po precej strmem in zagruščenem vbodu (V6) ponujal presenetljivo lagodno vožnjo, dokler se ni na lepem hudo strmo zagnal navzgor in malodane ni popuščal vse do jezerc na Gojški planini (130 m, V6, tri mesta V7, ena 'ravnica' za oddih, zagruščeno). Tudi naprej do Male planine, kjer smo utonili v megli, je bilo na kolovozu kar nekaj kamnitih in strmih izzivalnih mest (V6). Na Mali planini smo zelo strm klanec s fantastično travnato podlago peljali še za markacijami (V6), zatem pa itak nismo ničesar več videli in smo pač padli na 'cesto'. Tu smo se zanašali na 'step-by-step' opis v Strmih kolesnicah, mimo Domžalskega doma, na Veliko planino, zatem se pa teren in opis nista več skladala, tako da smo na Veliki planini 'zaslišali' kar domačina. Naprej po glavni cesti, pod žičnico, kjer smo nekje na najvišji točki ceste po travnatem kolovozu prek smučišča pripeljali na vršno planoto Gradišča (zagruščen zaključek, V6), ki je tudi najvišji vrh Velike planine.

Tu smo pa čarali, hoteli smo se spustiti 'nagliho' na markirano pot, ki vodi po JZ robu Velike planine, a sta bila čut za orientacijo in kompas diametralno nasprotna. Na pamet v meglo za kompasom pa nismo upali, tako da smo se vrnili po smeri vzpona, pa smo vseeno nekje zgrešili odcep za Domžalski dom. Ravno prav, smo zaključili nižje, saj smo vozili po luštni potki, ki se je očitno vila ob JZ robu planote, saj smo enkrat celo pokukali čez. Misleč, da smo na obljubljenem luštnem spustu (do S4/S5), smo se lahkomiselno zagnali navzdol, a na vsakih nekaj metrov naleteli na nepričakovano kamnito mino. Nekaj smo jih zvozili, nekaj le na dotik, nekaj smo jih šli peš, na nekaterih smo se pa kar zvrnili čez krmilo, min pa ni in ni hotelo zmanjkati. Pravzaprav ta odsek do razcepa pl. Kisovec - Stahovica (sedlo pod Pirčevim vrhom) sploh ni tako napačen, le naš pristop 'tole bo na easy' je bil povsem zgrešen. Ko smo končno ugotovili zmoto (ne le našo) pri branju opisa in ko smo zaključili, da se hočemo po potkah pripeljati čisto do izhodišča, smo izbrali Stahovico. Sam sem se zagnal po markirani potki, ki me je utrujenega vse bolj nesramno strmo vodila 'čez' Pirčev vrh (60 m, V6, na vrhu/robu par nevoznih metrov peš), 'leni' dekleti sta šli pa po prečni poti desno, poti se nižje združita, a v divjem spustu in brez zemljevida nisem prav ničesar opazil, niti nisem imel časa. Začetek spusta je bil še lušten, mestoma zelo strmo, mestoma zagruščeno, zatem je bilo pa odsekoma vse bolj kamnito in zagruščeno, tako da je bilo veliko rolanja obeh koles skupaj s kamni, tu in tam je bilo treba za hip tudi stopiti s kolesa, dvakrat pa tudi za kratko peš sestopati. Ura je pokazala 1000 m, ko sta me dekleti poklicali in sporočili, naj ju počakam, da sta šli prav tako za mano, saj ju je na prečnici prestrašila punca, ki je obračala nazaj...

Zaključek do kolovoza/ceste ob sv. Petru/Primožu smo tako odropotali skupaj in sklenili, da tak plesoč spust sploh ni tako napačen, po hitrem cestnem odseku nas je najprej razveselila markirana bližnjica, zatem pa dolga luštna potka, ki je bila kar se le da čudovita! Najprej so nas zabavale ogromne in številne korenine, prek katerih je bila vožnja spektakularno tresoča, posebno čisto na dvignjenem robu, kjer je bilo lovljenje ravnotežja nadvse izzivalno. Zatem smo peljali čez številne kamnite 'stopničke', ki so omogočale hitre prelete, zaključek je bil pa sploh 'divje' hiter, na cesto Črnivec - Stahovica smo padli tik pred Stahovico. Za celoten spust z Male planine bi bila lahko ocena nekje odsekoma/mestoma okoli S6.