Megla na Montaževi visoki planoti nas je vseskozi ovijala zelo na gosto, tako zelo, da smo na Veliki polici skoraj nejeverno zrli neskončno modrino neba. Meglice so se sicer vseskozi podile okoli nas in nas tudi mehko zagrinjale, a je bilo jasnih oken preko dneva še in še. V planu smo imeli smer diretta Kugy, ki pa ni slavna Kugyjeva smer iz Zajzere, temveč poteka v okviru JZ stebra s Police naravnost na vrh (350 m, III, IV, glede na različne vire mesto IV+ ali V-, kjer se je svojčas zataknil tudi Avčin ;).

Za ogrevanje smo zastavili na izzivalni stolp Torre Disteis (po slovensko bi slišal nekako na ime Stolp vrh (S/s)trmali, 2468 m), ki leži tik nad Veliko polico in kot nalašč ob vstopu Kugyjeve smeri, pristop je ocenjen s IV. Na V strani 20 m pod lahko dostopno škrbino smo locirali vstopno poličko, se sprehodili levo do navpičnega vogala in uredili sidrišče. Po krajšem tipanju sem zastavil na nekoliko podrti levi strani in zatem levo po poči izplezal na raz (15 m, IV-), se potegnil na poličko, prečil desno okoli vogala, zabil klin in po poči (5 m, IV) izplezal na veliko teraso, kjer smo se za kratko utaborili. Vršni naskok smo zastavili desno od raza, kjer se je nad manjšim podstavkom in za poličko v desno (k) levo navzgor odprl prostoren kamin med steno glavnega vrha na desni in špičke na levi strani. V nasprotju s prvim (grozljivim - 'Tu pa ne bo šlo!') vtisom nas je ob uživaškem plezanju in zračnem prestopu s špičke (10 m, IV-) na dovolj prostornem temenu pričakal še dvometrski stebriček, ki je najvišja točka Stolpa vrh Strmali. Pogled z vrha navzdol na Veliko polico je bil spektakularen, prav tako smo imeli Montažev JZ steber kot na dlani. Na vršni ploščadi začuda ni bilo urejenega spusta, a smo pripraven skalni blok hitro našli, ter se po vrvi dobesedno na poskok, v enem šusu in nadvse imenitno spustili točno do vznožja stene tik V pod škrbino (31 m, vrv je zabingljala meter nad tlemi ;).

Stolp je bil tako zelo gostoljuben, da nas je zabaval cele tri ure, nam izmaknil dva klina, podaril zelo luštne utrinke, a hkrati ukradel Kugyjevo diretto, saj se je izkazalo, da nam ob slabi, nedodelani in neuigrani navezi treh čas čisto prehitro polzi po vrvi in bi nam Buscainijeve štiri ure in pol za smer zadoščale ravno do teme!

Na obisk smo se tako najavili Sfingi (Sfinge, 2349 m) na Z pobočju Montaža, ki sva jo pred dvemi leti že skušala pobožati po temenu, a je brez klina nisva drznila niti resno potipati. Po Veliki polici mimo bivaka in po travah navzdol na greben tik nad Sfingo ter po zelo zračnem mostičku do pravcate strehe pod brado. Levo od obraza je svet podrt, zračen in navpično/previsno odrezan, podobno je na desni strani, kjer pa vodi polička, ki se je žal 'podrla', tako da je le bolj nakazana, skala pa obupno krušljiva. Klin na začetku, previdno obremenjevanje podrtije in klin na koncu so razrešili problem (III), nadaljevanje po udobni travnati polički in vršno poplezavanje je bilo pa prijetna sprostitev psihičnega uvoda.

Na pripravnem klinu smo se uživaško spustili prek obraza in odbingljali z brade v škrbino. Do teme smo imeli zatem ravno še toliko časa, da smo na vrh Montaža za prvopristopniki odbrzeli po Findeneggovem ozebniku (letos je na novo markiran vsak meter, tako da se tudi hote ne da izgubiti), začudeno buljili v novo ropotijo na vrhu (povsem nebodigatreba zmečkano-kovinski križ) in po normalki prek lojtrce 'poleteli' nazaj na Pecol. Hja, 'Luštno je blo!', posebno kopanje v soncu ob pogledu na vseprevzemajoče nebeško morje...