Glede na prejšnji dan sva skladno z 'vrhovnimi' navodili, da je vse v izhodišču, jurišala prek Corsija in Trbiške škrbinice proti vznožju S stene Krniške špice. Zavarovan sestop s škrbine v dolino Mrzlo vode sva prvič potipala lani in je bil hudo podrt, tokrat je bila stvar čista polomija, tako da se magari tudi Via della Vita lahko sramežljivo skrije, saj so varovala v obupno slabem stanju. Jeklenice so večinoma potrgane, na enem zelo sitnem mestu so tudi konkretno prekinjene, zaključna lestev in skobe (ena je 'ostala' v rokah) so pa ponudile pravi akrobatski vložek. Melišče do vznožja S raza Pinnacola (1900 m) je bilo potem prav prijetno mehko.

Tine Mihelič, Viševa skupina: S raz Pinnacola (Metzger, 1933; III, 5 m IV-, 350 m, 3 h). Popularna, prijetna klasika v čvrsti skali. Smer se drži desnega boka jasno oblikovanega raza, le tu in tam pokuka čez rob v divje prepade SV stene. Opis je komaj potreben. Ves čas plezaš tik desno ob razu. Prehodi so jasni, plezanje zelo prijetno. Spodnji del je lažji, nekako sredi raza te v kratki, malce previsni zajedi nad stolpičem točno na razu čaka najtežje mesto (IV-, k), samo špico pa obideš po žlebovih in gredah na levi.

V novejšem vodničku Giuli Verticali so raztežaji ocenjeni s III in IV. Tej zadnji oceni potrjuje tudi videz raza s strani, z vznožja je pa pogled navzgor še bolj napet, a je stvar velika optična prevara, kot se je kmalu izkazalo. Tinetov opis je namreč odličen, kompaktna skala sicer strmega raza je posebno v spodnji polovici posladek zase, saj se številni zanesljivi oprimki pod rokami ponujajo en za drugim, prehodov je več, plezanje samo pa je uživaško. Midva sva raz napadla v loku z desne, višje sva opravila še en obvoz desno, nazaj na raz naju je 'polička' pod najbolj izrazitim pragom celotnega raza pripeljala točno pod ključno mesto, ki pa bi ga midva ocenila s 'pravo' IV. Obok okna ponuja čudovito varovanje, v previsu tiči dober klin, tako da je poteg čezenj prijeten, težave do konca raztežaja so tudi resne, nad njim pa zahtevnost smeri popusti. Dodala bi še, da je možnosti naravnega varovanja dovolj in da midva klina sploh nisva zabila. Vrh Pinnacola sva po 'navodilih' dosegla z leve, ga izmerila na 2270 m, tako da bi oceno smeri popravila na III, mesto IV, 370 m.

Pinnacolo je Z predvrh Krniške špice (2368 m), s katere v Mrzlo vodo prav tako pada še bolj mogočen raz, kjer poteka Tinetova lepotička Julijcev (Krobath, Metzger; V-, 550 m). S Krniške špice do Trbiške škrbinice vodi zobat greben, kjer je prvi vrh Mala Krniška špica (2325 m), zatem pa sledita še dve neimenovani špici (2290 in 2280 m). Pinnacolo je od glavnega grebena zelo konkretno pomaknjen na S in se nanj naveže v škrbino Z od Male Krniške špice. Tako sva zadeve dorekla v zamegljenih razgledih glede na Buscainijev vodniček, vrhove sva pa vse razen glavnega premerila sama.

S Pinnacola je glavni vrh prav lahko dostopen: po pomolu/grebenčku na glavni greben, na gredino J od MKŠ in do stika z označeno normalko. Tudi sestop v Mrzlo vodo je povsem enostaven: po stiku z glavnim grebenom desno navzdol po široki zagruščeni gredini, ki vodi pod steno. Naju pa je brez možnosti ugovora uročila čudovito drzna polička, ki se je vila na S strani MKŠ in je vodila v smeri S raza KŠ. Bahala se je s številnimi možici, bila je vzorno shojena, vseskozi nad globokimi prepadi, mestoma zelo ozka, celo tako da jo je na enem mestu kratkomalo zmanjkalo in kjer naju je naprej povabila pravcata jeklenica. Na S razu Krniške špice se polička izgubi v gredini, ki vodi še naprej proti škrbini z Veliko Lojtrico. To je torej tista Kugyjeva polička, ki je opisana v Buscainiju, a je zaradi jezikovnega neznanja nisva uspela razvozlati. Alpinisti so leni ljudje (glej PV, september, Kozjek), S raz KŠ plezajo le do Kugyjeve poličke (2250 m), potem pa desno po njej... ;)

Tako sva se zapodila v vršni del lepotičke Julijcev (spodnjega si še ne upava privoščiti), pri čemer je plezanje na izrazito špico prav prijetno in lahko (2330 m, II-III). S špičke sva v zasekano (z obeh strani izpodjedeno) škrbino poletela po vrvi (20 m) ter se navkljub obljubljeni le III+ ob 'nemogočem' pogledu na steno spraševala, kako hudiča bova splezala iz nje navzgor. A glej si to čudo, ta polovični raztežaj (30 m) je bil nekaj najbolj krasnega, kar sva plezala dosedaj. Stena je sicer zelo strma (spodaj navpična), drobni in kompaktni oprimki so se pa pod prsti in nogami kar sami ponujali, prava 'nebeška lojtrca'. Do vrha naju je ločilo še lahko poplezavanje, potem pa sestop po normalki, vmes skok na MKŠ (z V škrbine III, z JZ I) in kratek drnc do izhodišča...

Zelo lepa tura, navkljub jutranji tesnobi tudi presenetljivo lahkotna in sproščena. Ampak je že tako, da nenasitni človek nikoli nima zadosti, bo njuno potrebno pretipati tudi lepotičko...