23.9.2006: Okrog Kamnitega lovca
Tudi tokrat naj bi naju pot prek raza Pinnacola vodila na Krniško špico, a se je vreme spet nekaj kujalo, oblačnost in megla nista kazali veselja do spremembe, midva pa prav tako nisva kazala pretirane odločnosti (hmmm, strah?). S raz Pinnacola (IV/III, 370 m) sva namreč imela že na muhi iz Žabniške krnice, a se je drugače zasukalo, pravzaprav sva jih takrat zaradi lenobe, avto sva navkljub prepovedi zapeljala do žičnice, krepko dobila po buči: nekdo nama je spustil gume. Ključ problema je seveda v (pre)dolgem dostopu do stene, tako da sva tudi pozimi skušala krajšati do Trbiške škrbinice prek škrbine Lastavic in naju je prav tako ustavilo vreme. Tokrat z avtom sicer nisva kršila prepovedi vožnje v dolino Mrzle vode, a sva pri dostopu in sestopu nameravala goljufati s kolesom, pa naju je spet vreme zavrnilo...
Dobro! Resda sva lena, imava tudi zelo trdo bučo, a tako očitnih namigov le nisva mogla zgrešiti: če res želiva po S razu na Pinnacolo, bo potrebno izbrati najdaljši pristop, torej iz Jezerske doline prek Viške planine in Corsija na Trbiško škrbino ter sestop do vznožja raza. Tako sva visoke sobotne plane pustila za drugič in sva hvaležno sprejela rezervni plan, ki nama ga je prijazno prišepnil Andrej. Hvala! Izkoristila bova to priliko in tudi tebe, dragi bralec, vabiva, da naju usmeriš na potke, ki so ti pri srcu - vsakega nasveta bova hudo vesela!
Tako sva se odpeljala po dolini Mrzle vode na sedlo Prašnik, se spustila v Zajzera, po gozdni cesti vzpela na Višarje, naprej na smučišče Florjanca in se po smučišču ter kolovozih spustila v Jezersko dolino: za ravnino doline Mrzle vode, se cesta/kolovoz strmo zažene v breg, mestoma je tudi izjemno zagruščeno, tako da sva kak meter tudi porinila, drugače se težave sučejo okoli/vsaj V5. Tu in tam se nama je kot nasmešek med oblaki odprlo okno proti zelo slikovitemu zidu nad Mrzlo vodo, tako da le nisva bila povsem zamegljena. Spust v Zajzera je bil lušten, v zgornjem delu je sicer potegnjena nova cesta, a se vse bolj prijetna markirana potka (zapuščen kolovoz) kmalu odcepi naravnost navzdol, kjer sva nekaj nad dnom doline priključila cesti na Višarje, ki pa je precej dolgočasne sorte. Cesta je sicer strma, podlaga odlična, počitkov pa malo, zato pa se dvakrat odpre čudovito okno proti Viševi skupini in Montažu. Na 'drugi' strani je cesta bolj razgibana, na sedlu pod Višarji sva dosegla najvišjo točko in se spustila v smeri Florjance, kjer naju je nepričakovano pričakal še raztegnjen, a zelo razgiban in mestoma izredno strm vzpon z neprekosljivo gladko podlago. Po smučišču (dela s težko mašinerijo so v polnem teku) sva se spustila po mestoma zelo strmi in na dveh tudi skrajno zagruščeni 'cesti', saj druge variante navkljub res temeljitemu in zamudnemu česanju nisva uspela vdeti. Na vmesni postaji bi morala po zemljevidu zapeljati na markirano potko, ki naj bi naju pripeljala v Jezersko dolino, a sva se hudo uštela, saj tam zdaj kraljuje 'široka avtocesta'. Nekaj časa sva begala sem in tja, neuspešno iskala neoznačeno potko v smeri Žabnice, na koncu pa sva se spustila po novi cesti (to razdejanje je očitno šlo skozi, čeprav se nahaja na območju naravnega gozdnega parka!), kjer sva nižje na prvem kolovozu odvila desno. Po krajšem tipanju in zgrešenem odcepu (desno!) naju je pričakal lep odsek singlce, zatem pa opuščen kolovoz (črno bele oznake), ki naju je v dolino spustil dober km pred Mrzlo vodo.
Prvi del ture je zelo lep in samoten, drugi del pa ni nič posebnega, zato pa so razgledi vseskozi čudoviti!
|