V misli se nama je prikradla obetavna ideja pristopa na Ratitovec, kjer naju je najbolj begala povezava Danje - Mišji grund in od tu (le na enem zemljevidu je vrisana neoznačena potka) direktno na gozdno cesto, ki vodi proti planini Pečana, a se nama je dobesedno zataknilo že na markiranem kolovozu, ki ob potoku Štajnpoh vodi na Ravne. Kolovoz je bil po pričakovanju sicer zaraščen, ampak ta je bil resnično povsem zanemarjen, tako zelo da je bila vožnja izjemno netekoča in odsekoma tudi nemogoča. Podrto drevje, kamenje, listje: sam uvod je bil naravnost 'obupen', višje se je pa stvar precej popravila, tako da so sledili tudi luštni tekoči odseki preko strmega pobočja in če bi pot očistili, bi bila v celoti vozna vsaj do...

Ena od številnih vej, ki so ob vožnji čeznje 'našpičile' najina kolesa, je Marijani na lepem odlomila menjalnik! Vraga! Marijana je tako odpeljala navzdol (nekaj nižje se je v smeri glavne ceste odcepil kolovoz), sam pa sem šibal navzgor na sedlo Povden, da vsaj kaj rešim od ture, saj naj bi v Zali Log potekal lep in zahteven spust (S6 z mesti S7, 700 m).

Ampak polom nama je bil očitno namenjen. Malo višje se je kolovoz na lepem zaključil (850 m), a je pogled čez potok razkril, da je le odneslo mostiček, tako da sem prečil čezenj. Kolovoz na drugi strani se je kmalu sprevrgel v nočno moro (ena zelo obledela markacija - zgoraj sem se pogovarjal z domačinom, ki je razkril, da markirana pot ne prestopi potoka): visoko šavje, nemogoča zaraščenost in na lepem konec v obliki nažaganih smrekovih vej. Nekaj časa sem še svojeglavo tiščal naprej v goščavo, zatem sem obupal, se prebil na najbližji travnik in kolo zvlekel na glavno cesto (950 m), odkoder sem se do Povdna na suhem makedamu najedel prahu.

Končno me je čakal posladek. Po prečenju Grebel vrha se je pot prijetno mehko vila v gozdu, dokler se ni pričelo zares. Prvi oster ovinek na strmem pobočju sem trapasto zamudil, na drugem sem po neumnem odletel, na tretjem sem površno zapeljal čez pot, na četrtem mi je preveč obrnilo kolo - pa ovinki sploh niso bili tako zahtevni! Usedel sem se na tla, počasi odvrgel vse misli in hitenje, pozabil na polomijo, se znebil nesproščenosti in se naravnal na trenutek tu in sedaj...

Kolo sem odnesel navzgor na začetek težav in se še enkrat lotil spusta. Tokrat je šlo lahkotno in natančno skozi vse ovinke, luštni, mestoma zelo strmi deli so si zatem kar sledili in po 300 vm tekočega spusta sem začel razmišljati, kdaj neki bom zapeljal na kakšno nemogočo S7. In me je tudi takoj pozdravila, za izruvanim drevesom se je odprl zelo strm skalnat odsek, kjer me je na dodatku drsljive prsti kmalu spodneslo, tako da sem po kratki 'koloborbi' sestopil in pretežak (a na srečo kratek) del 'pogumno' prepešačil. Zatem je šlo spet tekoče (z izjemo ene strme in skalnate šikane), a je bila potka zaradi kamenja in peska bistveno manj prijetna. Zaključek je bil spet lušten, posebno prečenje nad strmim travnikom in zaključni strmi spust po njem.