Ponovila sva letošnjo luštno in ostro turo na Vošco ter jo močno razširila z resnično prečudovitim in razglednim grebenom vse od Trupejevega poldneva do Sedla Bavhica: Log - Frtalež - Srednji Vrh - Jerman - Železnica - Trupejevo poldne - vseskozi po grebenu - Sedlo Bavhica - Brvoge - Srnjak - Robe - Sava. Rezultat je daleč presegel vsa najina pričakovanja. Naravnost sijajna tura, čakava le še na 'ko zažarijo macesni'...

Strm, kamnit klanec nad Frtaležem je resnično od hudiča (V7, 100- m) in me je neogretega že nekje do polovice tako hudo namučil, da sem od vsega hudega stopil s kolesa, višje sem še enkrat odletel, ostalo je pa ravno še šlo - me zanima, če ga kdo zvozi v enem šusu? Nasploh je vzpon od Save do konca Železnice hudo zabeljen (recimo skupna V6, posamezni odseki V7), a je skoraj v celoti tekoče vozen, saj poleg številnih ostrih klancev ponuja tudi vmesne izravnave za počitek. Ob Jermanu sva se tako zabavala, s koliko stopi zvoziva do Železnice, do koder sta dva hudičevo ostra odseka (oba V7): en strm, peščen in močno drsljiv, drugi pa izjemno zagruščen in ga je vključno s podrtim mostičkom brez stopa 'nemogoče' zvoziti. Nad lovsko kočo je prav tako skrajno težak klanec (V7), ki privede na 'pravljični' travnik, a se ga z dobro izbiro smeri začuda da zvoziti. Nad travnikom pa sledi še hujši klanec, kjer vožnja zaradi vse bolj drsljive podlage počasi postane manj tekoča, dokler pri ograji umetnosti dokončno ni konec. Do sedla je zatem 60 vm nošnje, do vrha pa še dodatnih 100 vm.

Grebenski spust z vrha je bil čudovit in do izrazite izravnave (razpotje) ponuja 200 vm zelo tekoče vožnje, kjer sva pa dve kratki, strmi in drsljivi mesti sestopila peš, saj nama je zmanjkalo tako tehnike kot poguma. Zatem sledi manj tekoče prečenje grebenskih grb (Znoternice) in od teh je ena zaradi skal čisto nevozna, tudi en spust je bil odločno preveč odsekan, spust na Blekovo planino je pa hiter. S planine sva nadaljevala po prijetni travnati/gozdni potki, ki vrh Zajčnika elegantno obvozi na desni strani. Po spustu na Vratca sva se ločila, kolovoz je zavil desno (nadaljevanje se je izkazalo za nevoznega), težje sledljiva potka (od daleč je lepo vidna) pa levo. Sam sem po travniku odvil levo v gozd, kjer je bila prečnica do slemena (razen treh kratkih prestopov) vozna, prav tako izredno strmo nadaljevanje naravnost navzgor na predvrh Vošce.

Zdaj sva bila spet domača, z Vošce sva tokrat do Tamarče peljala prav po grebenu, strm spust na Dolič je bil glede na zadnjič tokrat presenetljivo povsem tekoče vozen, pri vzponu na Grpišco pa brez kratkega porivanja spet ni šlo. Z Nizke Bavhe sva nadaljevala po glavnem grebenu, kjer sva na najino skrajno začudenje tekoče odpeljala zelo zelo strm vršni del s par ostrimi okljuki in nekaj dodatka skal (S7). Ko smo zadnjič stali tam na vrhu, smo ob pogledu na strmo pobočje le gladko odmahnili z roko. Po spustu na Sedlo Bavhica sva se spustila do ceste, prečila levo do JZ slemena (manjša izravnava, z leve prav po slemenu pripelje strma vlaka, možic), odkoder sva se spustila po že znani, hudo luštni in mestoma zelo strmi potki na Brvoge in naprej čez Robe v dolino.