Žrd (Monte Sart, 2324 m), severni greben

V Reklanici in na Žrdu še nisva bila, a nama je Buscaini nastavil tako privlačno vabo, da sva jo neobhodno pograbila, saj je bila kot ustvarjena za naju (= iskanje prehodov, divjina in nekaj težavic za posladek). Opisa smeri po S grebenu sicer nisva prav veliko razumela, a je bil ohrabrujoče kratek: prvi vzpon davnega leta 1927, še brez ponovitve, prehodi naj bi imeli 'domnevne' težave III. stopnje, 8 ur, 'povsod' naj bi se držala levo, omenjena je bila ena krnica in pa gladek žleb s kaminom...

Iz Tamaroza (612 m) sva zastavila po prijetni in slikoviti markirani poti, ki vodi levo od vznožja S grebena v smeri Prevala Plazič (Sella Blasic, 1850 m). Nekje na 1000- m, kjer pot začne prečiti levo, sva po občutku zapustila markacije in nadaljevala naravnost navzgor v smeri izrazite gozdne gredine, ki bi naju lahko privedla desno na S greben. Namero sta nama skušala preprečiti dva praga, prek katerih sta drsela vitka slapiča, a sva prvega nekako le ugnala na levi strani, drugega pa na desni (mokre in drsljive trave ter zanesljivo drevje/ruševje), kjer sva na 1200+ m le dosegla omenjeno gredino. (Do sem bi bilo veliko lažje, predvsem pa hitreje, po markirani poti čez prag v krnico Plazič in potem desno skozi gozd do vstopa na gredino.)

Gredina se je kmalu začela nepričakovano spuščati ter se zožila v ozko, vzorno uhojeno! in strašno izpostavljeno poličko, kjer so številna drevesa skrbela za relativno varno ograjo nad obilico zraka. Potka naju je kar malo begala in se nekako nisva mogla zatrdno odločiti, ali je delo človeških rok (hmmm, nog!). Po daljšem prečenju sva se znašla na desni strani širokega in strmega S grebena, kjer se je pot začela v ključih vzpenjati. Tu in tam se je malo porazgubila, a so se višje (pod pragom, ki prereže celotni greben) vse variante združile in usmerile več ali manj vodoravno v levo. Navkljub temu, da se je navzgor odprlo nekaj prehodov, sva potki z veseljem sledila povsem v desni bok (od spodaj gledano levo!) grebena v manjšo krnico desno od Plaziča, nad katero (prag) sva slutila v opisu omenjeno slikovito krnico Calderino Robel.

Preko pragu sva zastavila na desni strani, kjer je bil vstop skoraj navpična mešanica trav in skal z odličnimi prijemi in stopi. Višje sva desno sledila stečini do žlebička, nad katerim naju je v levo navzgor, kamor so vodile sledi, pričakalo izjemno čudno mesto, ki sva ga pa elegantno pregoljufala. Nadaljeval sem po žlebičku navzgor do malega macesna, napeljal vrv, splezal dol in varovan od zgoraj preplezal tisto čudno mesto do velikega macesna na levi strani. Do velike krožne krnice CR (nekje 1650 m) so sledile še izpostavljene in zelo strme trave, vse skupaj je bil prehod čez prag kar konkretna trentarska III.

V krnici sva bila kar malo zgubljena, potke ni bilo več nobene, desno nazaj na raz grebena pa tudi ni vodil noben pameten prehod, le sekundarni grebenček (za njim krnica zavije desno), ki je višje vodil desno na greben, nama je dajal malček upanja. Nad vogalom sva tako z neprikritim navdušenjem pozdravila dejstvo, da se krnica res nadaljuje desno in da proti (upala sva da glavnemu) grebenu vodi udobna travnata gredina. (Greben na levi strani krnice, ki privede na JV predvrh Žrdi (2321 m, Tuma navaja ime Senožeče), se vzdigne na zelo izrazit in iz krnice lahko dostopen vrh Rob (Punta Rop, 1980), tudi prehod na drugo stran na Preval Plazič je lahak, kot sva videla pri sestopu. Ta varianta se nama je v krnici vseskozi pletla po glavi, če nadaljevanja na S greben ne bi našla!)

Na vrhu gredine (tik nad izrazito grebensko čuklo, 2034 m) sva radostno uvidela, da sva na pravem grebenu in da naju do lažjega sveta loči 'le' še en prag, ki na videz ni bil tako zelo hud, a glej ga zlomka! Prag sva zastavila po izrazitem žlebu tik levo od raza, ki pa se je kaj kmalu izkompliciral. Tipala sva levo, na koncu pa po pameti/sreči usekala desno navzgor, prav po žlebu. Za začetek sem med gladko skalo in previsom izbral slednje in se znašel pod zelo ozkim kaminom z zagozdeno skalo. Ker po zunanjem, odprtem robu ni šlo (pregladko), sem snel nahrbtnik in se kot črv splazil skozi preduh, ki je bil tako ozek, da sem se bočno le za las spravil notri. Tu nahrbtnika zaradi 'hudega' pomanjkanja prostora niti nisem poskušal spraviti na ramena, tako da sem nadaljeval brez, se splazil iz luknje navzgor in gvozdil višje po odprtem (kvazi) kaminu, ter levo prestopil v zelo strme trave. Višje sem se tudi srečno odločil za desno varianto (ob oknu), kjer nad skalnim pragom 'razen' strmih trav ni bilo večjih težav.

Marijana se je nekoliko lažje splazila skozi preduh, nahrbtnika pa tudi ni mogla pobrati, tako da sem ga po vrvi vlekel navzgor, medtem ko se je sama zabavala z izbijanjem klinov. Celoten prehod sva pretelovadila v dveh urah, visok je bil vsega skupaj le slabih 100 m, kjer pa naklon nikjer bistveno ne popusti in je zaradi menjavanja 'obdelovalnega materiala' v skupnem izjemno siten: od tega je raztežaj štirice okoli kamina, ostalo je bilo pa bolj trentarske narave v okviru dobre trojke.

Nadaljevanje grebena je bilo za 'iztekanje' kar se le da izjemno luštno in razgledno poplezavanje po lahkih skala in travah, ki so naju točno po napovedanih osmih urah z izhodišča dostavile naravnost na vrh Žrdi in to skupaj z meglicami, ki so priplesale iz Rezije. Za markacijami sva sestopala po sicer kar 'ostrem' JV grebenu, ki pa ima na sami rezi obilo ravnega prostora, tako da je lagodna hoja prav po vrhu več kot uživaška. Žrd sicer premore tri bolj izrazite in široke glave, zatem sva iz Škrbine v Senožečah prečila še lahko prehodni in brezpotni Vrh Grubje ter končala pred bivakom na Prevalu Peravo, odkoder se nama navkljub dovolj zgodnji uri za sestop kar ni ljubilo premakniti. Spalke sicer nisva imela, vode je že skoraj zmanjkalo, hrano sva nazadnje videla doma, a je bilo odej v bivaku obilo, pa tudi Col Sclav naju je vabil na lagodno nedeljsko mašo...

Col Sclav (Cuel Sclaf, 2157 m)

Močno dehidrirana sva, kar se je le dalo lagodno, lazila naokoli čisto počasi, se spustila v razsežno Oslovo jamo (Foran dal Muss, okoli 1950 m), ki je podolgovata kraška ravnica (dol, dolina, podi,...?), ki Col Sclav obkroži na J in V strani. Vršno zgradbo sva naskočila povsem na V strani in pociljala na koto 2009 m, ki sva ji namerila dobrih 40 m relativne višine in sva jo za interno uporabo poimenovala kar Oslova glava.

Po izrazitem visokogorskem kraškem svetu (tu in tam sva iz čistega veselja preplezala čudovito kompaktne skale, drugače je lahkih prehodov obilo) sva se kar dolgo sprehajala do vznožja vršne glave Col Sclava (2000+ m) in tik pred njim stopila le pokukat v speleološki bivak. 'Ohohohoho!' Kakšno udobje, široka ležišča, odeje, hrana, kuhalnik. 'Vodaaaaaaaaa!' Tu se res nisva mogla več zadržati in sva jamarje prikrajšala za nekaj litrov in en limonin koncentrat ter potem 'čisto proti najini železni volji' še za ene najmanjše krekerje in čisto majhno marmeladico... ;)

Pristop na Col Sclav (navkljub temu, da je gore veliko v hlačah, več od imena v vodnikih ni moč dobiti) sva zatem zastavila čudovito poskočno, navzgor naju je pa vzorno vodila zelo izrazita in mestom krepko strma travnata gredina desno od grebena, težave so postregle nekje s trentarsko enico. Na vrhu sva užila lep razgled vsenaokoli in nemudoma ukradla tudi eno gorniško idejo. Po sestopu z vršne glave sva se spustila v Oslovo jamo in za markacijami skozi Plazič sestopila nazaj v Reklanico.

Pot je sicer res markirana, a deluje bolj kot označeno brezpotje, saj je za hojo, posebno v mokrem, izjemno neprijetna. Zgoraj 'nagajajo' raztreskane skale s travnatimi pastmi, v krnici pa drsi kot za stavo (nič koliko zdrsov, tudi en manjši polet se nama je primeril, tako da se je že zvitemu gležnju pridružil še zvit sredinec ;). Nekje na 1200 m se krnica Plazič konča v skoku, prek katerega pot vodi zelo slikovito (tudi tu drsi kot za stavo) in je zavarovana le na izpostavljeni brvi. Pod umetno razširjenim oknom in spodnjo podrto brvjo je pa zaključek poti razkošno mehak!

Na turi sva 'vseskozi' uživala (hmmm, vse drsalnice sva pošimfala, kot se je le dalo!), vzpon po S grebenu na Žrd je celo močno presegel najina pričakovanja, ki so bila zelo visoka, in tudi odločitev za bivak je bila na mestu. Poskusi, ne bo ti žal!