Neskončno namakanje v 'Veliki slanici' in premočno zvit gleženj (jasno, da na presneti ravnini, kot je to neumno in razširjeno gorniško navado Avčinu prišepnila že Tišina ;) nista ravno željena popotnica za dolge gorske ture, pa sva šla Pikici pokazat nama že poznano Pasjo ravan: kratko in težko za gor, predvsem pa dovolj lahko in strogo brez padcev za dol. Kako skrajno nemogoč je bil potem občutek pri spustu, kjer sem vsakič, ko je le malce zadišalo po šestici, odrevenel od strahu, noga se je pa dobesedno tresla kot šiba na vodi, kajti če bi 'zajebal'...

Neverjetno točno smo izbrali odprto deževno okno sicer sončnega dneva, tako da smo bili deležni nenehne pozornosti z neba. Vzpon je bil enak kot prejšnjič, le pod 'kozami' smo namesto prestrmega travnika izbrali kolovoz v desno, ki se je izkazal za pravo izbiro. Tudi spust je bil enak, a je bil vtis tokrat tudi v zgornjem delu bolj lušten in manj kolovozen...