Pozno in predvsem ležerno sva na pamet odkolesarila na Pasjo ravan. Napotkov in opisov zaradi pozne ure nisva iskala ter sva turo potegnila kar za prstom po zemljevidu: iz Loga nad Škofjo Loko po markirani poti ob potoku Sovpat in naravnost na greben, preko Pasje ravni ter v spustu čez Bukov vrh v Hotovljo. Zadela sva luštno turo, tako gor kot dol, za ponavljalce pa navkljub (oziroma prav zaradi nemogočih) markacij priporočava neobhoden kompas in zemljevid!

Po gozdni cesti iz Gornjega Loga ob potoku je šlo prav 'komotno', ko pa se je nadaljeval le še nevzdrževan kolovoz, je šlo mestoma na nož. Za pozornost so vseskozi skrbele markacije, ki so bile hudo redko posejane in skoraj nikoli na pravem mestu. Podrt mostiček, poraščena steza, mimo bajte in po zanemarjenem kolovozu do velike kmetije Golar. Nadaljevala sva levo in strmo na travnik z lovsko prežo in navzgor v gozd na kolovoz, kjer sva šele v drugo ugledala odrezano nadaljevanje poti, ki je markirano, tu in tam celo z novejšimi barvami, a prav na poti zdaj uspevajo drevesca, ki so še za peš sitna, tako da sva morala do travnika s kozami 20 vm kolo celo nositi.

Po kolovozu (levo-desno) čez travnik je bilo strašansko naporno, saj je strmina več kot konkretna in je bila vožnja komaj mogoča, zatem sva po cesti prikolesarila na greben, desno po novem asfaltu, dokler se kmalu v desno ni odcepila markacija, ki vodi na vrh Pasje ravni. Sprva lepa vlaka, zatem pa ostro desno še lepša potka, ki je mestoma zelo zahtevno vodila na vrh, zadnjih 10 vm sva pa na ogromno 'nogometno igrišče' porinila (za celoten vzpon velja, da je težavnost posameznih, večinoma krajših odsekov okoli V6).

Spust sva opravila za markacijami na Bukov vrh, kjer je bilo potk bolj za vzorec, zato pa več (žal na račun potk tudi novega) kolovoza. Od cerkve sva glede na zemljevid dovolj trmarila po grebenu ob ograji, jo dvakrat prestopila in le vdela na luštno potko, ki se strmo zaključi na cesto. Desno po kolovozu na sleme, po njem do Kamenška in naprej do Platiše, kjer sva se spet lovila z iskanjem potke, ki vodi v dolino. Da je ja ne bi zgrešila, sva naporno pretaknila vsak meter sledi, ki se je odcepila od ceste, a je bila markacija le napačno vrisana, saj sva padla na 'dvakrat' markirano pot, ki nama je ponudila nadvse čudovit spust. Sprva položen, slikovit, med borovci, z lepimi utrinki, zaključek je bil pa strm, ovinkast, ozek - pravi posladek (mesta S6).

V dolini sva po stranski cesti nadaljevala mimo Tavčarja, rinila še kar naprej po nevrisanem in vse bolj zaraščenem kolovozu, ki se je žal tik pred izhodiščem zahrbtno zaključil v Poljanščici in 'gozdni steni' nad njo...