Preko Glav nad Sovatno (dve ogromni glavi: 2128 in 2205 m) na vrh Bovškega Gamsovca (2392 m) sva imela že nekaj časa ogledano turo. Prepreka, ki naju je strašila, je bila gladka in navpična stopnja pod vrhom prve glave, ostalo bi pa moralo iti, čeprav se obeh zarezanih škrbin od nikoder ni prav pregledno videlo.

Nad prvim pragom v Sovatni sva odvila levo na veliko travnato gredino, odkoder prečno preko stene vodita dve polici. Obetavna zgornja se je na lepem malodane zaključila v zraku, tako da sva se lotila spodnje (začetek je z manjše travnate izravnave). Prvi raztežaj je bil sicer izpostavljen, a kar lahak, nadaljevanje je pa izgledalo bolj divje: ozka travnata polička, ki je vodila v skoraj navpičnem svetu in je bila na dveh sitnih mestih tudi malce prekinjena. Prav počasi sva se 'sprehodila' po njej, porabila skoraj celotno vrv (60 m) in varovala na vmesnih rušnatih grmičkih.

Takoj za prestopom žlebička se je polica razširila in po pravcati potki sva nadaljevala s prečenjem, odkoder se je navzgor odprl pogled na vršni prag. 'Položno' pobočje pod steno (trave in ruševje) sva 'preplezala' na levi strani, kjer sva se po polici sem in tja sprehajala pod navpično/previsno steno ter izbirala kar najlažje nadaljevanje.

Levo od raza ni bilo kruha, saj se je v previsnem pragu odprl le en, na pogled težak prehod, ki pa mu nisva videla vrha. Malce sva ga potipala in takoj opustila ter poskusila prav v okviru kar širokega raza. S poličke (ruševje) desno po ozki travnati gredi tipaje navzgor v strm in ne preveč 'zanesljiv' svet v smeri previsnega žlebu/kamina na desni. Še pred njim se je v levo odprl lahak travnat žleb z mravljiščem, kamor sem se nemudoma preusmeril. Nad mravljiščem me je greda za vogalom pripeljala v uživaški kaminček/žlebiček v sicer gladki steni, ki so jo prekinjali pasovi od vode izdolbenih kanalov. Izbral sem desno varianto in splezal do primernega stojišča. Tu naju je čakal plezalsko najtežji del (poteg čez gladek trebuh v odprti steni), zatem sem nadaljeval po vse bolj plitvem žlebičku, ki je postal le preveč zglajen, tako da sem po le bolj nakazani polički prečil levo do ruševja, odkoder se je za vogalom odprl lahak vršni svet prve od Glav nad Sovatno (čez prag sva potegnila dva raztežaja, III, mesto IV-).

Iskanje lahkih prehodov se je resnično tako zamudno zavleklo, da je na vrhu plezalskega dela pričelo po malem že rositi in za nameček tudi pogrmevati, tako da sva na zelo podrto špico kar poletela, na vrhu pogoltnila ogromen cmok ob pogledu na nič kaj lahko nadaljevanje iz škrbine proti drugi glavi, a vseeno nadaljevala naprej, saj bi bil sestop hudo dooooolg in pošteno zabeljen.

Sestop v ostro in nemarno podrto škrbino sva v cik-caku opravila na brzino, čeprav eno mesto sploh ni bilo lahko (gvozdni kamin, III), si uredila varovališče in že sem vlekel raztežaj desno od strmega raza na grebensko ramo, kjer pa težav glede na videno res ne bi smelo biti več. Prvi kratek raztežaj do dobrega stojišča je bil glede na strmino, trave in podrtost presneto siten, nadaljevanje je bilo pa še hujše. Obdeloval sem poteg preko kar najbolj nemarnega dela (malce previsno, brez pametnega oprimka, s slabim varovanjem - višje je do položnega grebena čakala še nekajmetrska poč, ki ni delovala ravno strašljivo) in dolgo cincal s ključnim potegom, se spet spustil nazaj, dodal še eno varovanje ter poskusil vnovič, ko je začelo z neba nositi ledena zrna. Zatem se je močno usula toča, zatravljena stena je v hipu postala drsalnica in ravno sem jo še ucvrl nazaj do stojišča. Nič nisva več razmišljala o nadaljevanju, samo še golo preživetje in celo kožo sva imela v glavi: dol, dol, dol, čim hitreje dol...

Med bolečo točo in strašljivim grmenjem sem varoval Marijano, ki je po drsalnici plezala navzdol in tik ob škrbini trikrat odletela. Med nebeškim tepežem sem brskal okoli in iskal primerno mesto za spust po vrvi, kajti plezanje navzdol bi se končalo z dolgim padcem. Zabiti se ni dalo prav nič, tako sem za zaupanja vredno točko po dolgem obotavljanju le določil večjo, a nemarno rdečo skalo, ki je nisem uspel niti malo premakniti in sem po vrvi poletel v škrbino. Bila sva premočena do kože, v čevljih je bila luža, vrv namočena, zeblo naju je pa tako, da je celotno telo šklepetalo. Med vso to zmešnjavo grmenja in toče sva s škrbine plezala na vrh prve glave, kjer sem se v kaminu uspel dvakrat tako zagozditi, da mi je za tretji poskus skoraj pobralo moči. Na srečo se je toča in zatem počasi tudi moča ustavila, grmenje pa ni ponehalo, a na srečo ni treskalo v neposredni bližini.

Pod nama je bil sicer višinsko kratek, časovno pa dolg, orientacijsko zapleten in zamuden sestop, ki je terjal še štiri spuste po vrvi, nič koliko 'nerešljivo' zapletenih vrvnih zank, iskanje najboljše smeri in prave police ter predvsem zamudno varovanje na spodnji polički. Vseskozi sva prezebala in glasno šklepetala, ko sva vmes dvakrat morala tudi skozi gosto rušje, sva na plano prišla celo bolj mokra, kot bi naju potegnili iz vode in šele po malodane štirih urah, ki sva jih porabila za celoten sestop z Glave, sva bila v Sovatni...