Lani sva v popolni megli zgrešila smer Skozi rov in okno in preplezala JZ steber Planjave, ki je verjetno najlažji prehod čez JZ steno Planjave (III/II). Še enkrat sva šla kopat, tokrat s Pikico in drugič so nas ustavili lokalci...

Po Wisiakovi grapi do markacij in levo v Grapo za Rdečim kupom, kjer smo ob pogledu na snežišče z robno počjo zajeli sapo, a nas je preduh pod snegom prav enostavno spustil na levo stran, kjer do vrha snežišča razen mokrote ni bilo posebnih težav. Tu smo iskali pravi vstop smeri v desno proti votlini, a je vse skupaj izgledalo najmanj čudno, za nameček je takoj začelo leteti kamenje in na lepem se je strahovito usulo, padalo tudi po nahrbtniku, tako da smo se ekspresno popokali pod bližnji previs, kjer smo bentili nad štirinožci, ki so nas vztrajno bombardirali. Soglasno smo odpovedali nadaljevanje, odhiteli navzdol in se podali v že poznani JZ steber...

...ki smo ga nameravali začiniti s pristopom na Rdeči kup, ki se nama tokrat za razliko od lani v megli ni dovolj uspešno skril. Na sredini stebra, kjer se le ta povsem položi, smo prečili desno po lahkem svetu do podrtega grebena, ki Rdeči kup spaja s steno. Turn sem naskočil z leve in po začuda odlično zlepljenem grušču splezal na vršno zaveso, ki pa je bila dodobra razmajana, tako da je bil pristop na najvišjo točko prava umetnost. Plezalske težave niso nič posebnega (slaba III), izpostavljenost je precejšnja, skala pa vseskozi skrajno sumljiva. Ravno sem zavzeto obdeloval podrto zaveso, ko je prvič zagrmelo in zatem še drugič, tretjič...

Na hitro sem se popokal nazaj, kjer smo se odločili za plezanje na vrh Planjave, kar nam je ob kar bučnem odobravanju z neba uspelo v pol ure. Nevihta nas ni dosegla in se je celo odmikala, na melišču pod Kamniškim sedlom se je na Planjavi povsem zjasnilo :(