Vzpon na Porezen in lušten spust na Petrovo Brdo sva že skusila, tokrat je bil na pladnju baje najlepši spust z vrha, v Hudojužno! Začela sva v Podbrdu in po makedamu (stara cesta) na Brdo, po asfaltu do Podhočarja in po kolovozu (zgornjem) proti Majdelcu, kjer sta naju presenetila podrta prestopa čez grapi, kjer so potko za silo obnovili. Nadaljevanje sva že poznala, do koče je sedaj 'zloglasna' in dolga šestica povsem obvladljiva, nad kočo je pa hudo.

Prvič lani sploh nisem pomislil na vožnjo, drugič sem klanec (do vrha je 40 strmih, ozkih, 'stopničastih', mestoma zračnih in zagruščenih metrov) odsekoma zvozil, tokrat sem pa začuda odletel le na enem mestu, na vrh pa pripeljal s takim kreditom, da sem krepko lovil sapo. Marijana je za mano elegantno prišpancirala in sporočila, da je po oskrbnikovi statistiki ta klanec doslej brez stopa zvozilo sedem kolesarjev in da mi po 'strokovni' oceni manjka moči ;)

Začetek spusta v Hudojužno je bil fantastično slikovit, ko sva se prek trav spuščala po vse bolj strmem grebenu, ki je bil kmalu prestrm za vožnjo, tako da sva lučaj pešačila. Zatem je bilo tudi lepo, malo je nervirala le bližina žičnate ograje, nižje v gozdu pa je bila vožnja spet karseda luštna. Nekje na polovici naju je spet pričakal nevozni odsek, ki je bil tako drsljiv, da je bila še hoja sitna, zatem pa spet en sam užitek do doline (pot je markirana in označena s smerokazi Maraton štirih občin), kjer naju je po cesti čakalo še kratko 'iztekanje' do izhodišča. Prav luštno je bilo, čeprav naju je na grebenu vseskozi strašila nevihta, ki se je ihtavo podila nad Cerknim!