Lani sva že bluzila proti Mali Jerebci, a sva se v presneto strmem gozdu in travah izgubila pod J stene ta velike. Tokrat sva z 'glavne'/prečne poti navzgor odvila nekaj prej in presenetljivo lahkotno sva pristopila pod steno, kjer sva po travah prečila desno čez rob, kjer se je pred nama le odprl greben ta male. Po široki travnati gredini sva se sprehodila do grape in čezenj ter izbirala lahke prehode navzgor, na najvišjo točko (špic tam okoli je precej, a prav najvišja ni kotirana, 1820+ m) je bilo pa potrebno tudi malo splezati, saj je vrh špičasto zračen, razgledi pa temu primerno izvrstni. Le tisti proti Jerebici, kamor sva bila namenjena, nama ni nič dišal...

Greben se namreč navzgor požene tako silovito, da se še vrat ob pogledu skoraj prelomi. Vseeno sva poskusila - med vitkim stebrom in razom grebena se odpira ozek žleb, kamor sva (varovana z vrvjo) prav nejeverno pokukala, saj je bil notri samo zrak in zagozdeni balvani. Tako sem naskočil steber na levi in po polovici raztežaja neuspešno poskušal priti v žleb, kjer le ta postane užiten. Navkljub dvema dobro zabitima klinoma mi po ozki polički nad zrakom in pod velikanskim gladkim trebuhom kar ni uspelo priti notri. Poskušal sem pokonci, pa kleče, pa goljufal z vrvjo, a vedno je na gladkem trebuhu za roke zmanjkalo opore, telo je pa močno vleklo ven. Po stebru navzgor nisem poskusil, ker je bil za malodane navpičnico (celo mestoma previsen) preveč krušljiv, tako je ostala le možnost, da bi se dalo v širokem razkoraku s steno grebena nekako zgoljufati navzgor, a mi je za prestop nad zrakom zmanjkalo hrabrosti. Po dobrih dveh urah sem le odnehal, poskusila je še Marijana, ki se je tudi izgovorila na pogumno srce...

Kaj sva hotela, sestopila sva nazaj. Seveda se bova še vrnila, in če ima kdo opis, ga bova strašno vesela. Greben od Male Jerebice prek Kucerjev na Jerebico naju bo naslednjič morda le sprejel, kajti v tretje gre rado!

Opis pristopa na Malo Jerebico (težave so večinoma trentarske do II. stopnje, tik pod vrhom mesto III):
Od doma po gozdni cesti dobrih sto metrov desno, kjer se ostro v levo odcepi lovska pot. Dobrih 200 m višje se na območju podrtega drevja pot izgubi in nad njim v levo spet najde, zatem pa pot preči strm gozd daleč v levo (pravzaprav preči celotno J pobočje Jerebice vse do stika z markirano potjo). Malo po prečenju suhe struge (druge? po vrsti, je polna podrtega drevja in malo manj grušča - naslednja grapa je skalnata, zelo izrazita in 'povsem' nezgrešljiva) po občutku zarinemo v gozd, kjer več ali manj naravnost navzgor izbiramo najlažje (najmanj strme) gozdne prehode in tu in tam celo slutimo zabrisano pot (visoko zgoraj lahko naletimo na mostiček!).
Nad gozdom ubiramo strmo brinje in trave, ki nas pripeljejo do vrtoglavo strme stene. Po travah se usmerimo desno na rob (tik pod steno), kjer na drugi strani ugledamo vršni greben Male Jerebice. Po gredini nadaljujemo proti grapi, nekaj časa po njej in desno v cik-caku po travah do/nad škrbino z Jerebico in po grebenu na vrh, kjer moramo preplezati izpostavljen 3 metrski prag (III) z odličnimi oprimki.