Turo smo potegnili zelo velikopotezno in skrajno optimistično, kajti vedeli smo le, da je spust od Kapelske koče po grebenu v Kaplo prvovrsten, da je med tednom zaradi gneče pravi dan in da z Marijano še nisva bila na Kravjem vrhu, kar je določilo izbiro izhodišča, ki smo ga postavili na sedlo Šajda, 1069 m.

Na najboljšem zemljevidu je s sedla vrisana cesta, ki jo vseskozi sekajo markacije, najvišje na 1300 m, nadaljnjih 50 m pa se cesta zaključi, tako da smo na zadnjem razcepu odvili po markacijah, malo še peljali potem pa smo se pripravili na dolgo porivanje, ki ga je bilo na 1400 m na naše skrajno presenečenje konec, saj smo padli nazaj na cesto! Očitno so gozdarji bolj pridni od kartografov, smo modrovali in veselo brcali navzgor vse do 1700 m, dokler cesta v spustu ne začne prečiti pobočja Obirja. Tu smo drugič brcnili v temo, pravzaprav v ruševje, ki je v kombinaciji s kolesom skrajno nemogoč obup!

Kolesa smo nosili navzgor po strmem pobočju, težili v levo, a nas je teren in goščava odrivala desno, dokler nismo obtičali v ruševju. Malo smo se še prepirali z goščavo, potem pa obrnili navzdol, sestopili 100 m in prečili pod goščavo do markacij, kjer smo na potki z veseljem porinili (in malo tudi peljali) do lese (nekje 1850-1900 m), kjer pot postane v celoti vozna, a je presneto naporna in zahtevna! Z Obirjevega sedla smo levo po grebenu skočili na Kravji vrh (Klinar, 10 min, brez težav,...), kjer je pot sicer označena z obledelimi krogci, a je ozaljšana z gostim ruševjem, tako da je bila do najvišje točke dolga in boleča borba, zatem še nazaj do koles...

Tudi nadaljevanje je vozno, a spet bolj na meji. Po kratkem spustu smo naskočili še strmo vršno glavo z drsljivo podlago, kjer je bilo pa nekaj metrov tu in tam le potrebno tudi poriniti, na sam vrh se je dalo pa ob nejevernem odobravanju planincev prav 'ponosno' pripeljati!

Spust do Kapelske koče smo zastavili vseskozi po markacijah in ni nam bilo žal, saj je navkljub grušču zgoraj in ostrim (nemogočim, večino smo kar ročno obračali) ovinkom spodaj prav zanimiva in ravno pravšnja za vožnjo 'na meji'. Od koče smo nadaljevali za markacijami v smeri Kaple, a nas je na z žico ograjenem kolovozu zaustavila čreda krav, ki se je z dodatkom dveh strašljivih bikov le zelo počasi umaknila na planino Na jezercah, kjer smo končno sproščeno zadihali in na prekrasni poti lahkotno 'odritali' do Počule. Sledilo je dolgo in zahtevno prečenje Koča, ki je odžejalo s čistim izvirčkom. Za prečenjem Čebra smo na enem od vmesnih kolovozov spregledali odcep markacij, kar smo odplačali s 50 m vzpona - in to z veseljem, kajti že tako neverjetno dolgemu in lepemu spustu je sledil neprekosljiv dodatek mehke potke na kar ostrem gozdnem rebru.

Na razcepu tik nad Kaplo smo se odločili za spust v dolino, si spodaj premislili, porinili tistih 50 m nazaj in za smerokazom Florjan pripeljali do gromozanskih vrat v prav tako ogromni žičnati ograji pred kmetijo. Begali smo sem in tja, na koncu se je pa izkazalo, da so se dala vrata enostavno odpreti (!) in smo se zapeljali še prek dveh pastirjev in mimo dveh oslov skozi kmetijo do gostilne. Na tem mestu bi omenili, da je vožnja po kolovozih in celo po gozdnih cestah na pobočjih Obirja več ali manj povsod prepovedana!

Tu smo imeli ture že poln kufer, saj smo se tudi na markiranih poteh (predvsem na relaciji Železna Kapla - Obirska planina) vseskozi izgubljali v orientacijskih točkah, tako da nam je počasi pričelo zmanjkovati dneva. Nekaj smo se pregovarjali o ponovitvi ture, na koncu smo se le ohladili, psihološko pripravili na napore in brez večjega razmišljanja peljali glede na načrt, 'pa neka bude šta bude'.

Gozdna cesta nas je pripeljala na kmetijo Strožek in na razcepu za njim smo se spet napačno odločili (za ta del nismo imeli dobrega zemljevida) za navzgor, popravili, se spustili presneto daleč navzdol do asfaltne ceste Kapla - Kapelska koča, kjer smo se ločili. Dekleti sta 'padli na lep videz' (nova asfaltna podlaga), sam pa sem se zaprašil na markirano bližnjico do Kurnikovega sedla in sem na zaraščenem kolovozu ter od listja in visoke trave drsljivi podlagi ob številnih lovitvah ubegle duše dobesedno prigaral vsak meter, saj so bile mišice že dodobra prazne (dobrih 300 m, V6). Nadaljevanje do Obirske planine je le asfaltno, od planine se je pa začelo razpletati, kakor si v sanjah nismo upali razmišljati...

Markirana pot od planine do izhodišča je namreč prvovrstna in tekoča kolesarska prečnica, ki se večinoma pomalem spušča, vseskozi pa se menjajo potke (v veliki večini) in kolovozi, le puščicam je potrebno pozorno slediti. Travnat kolovoz na planini je bil hiter, potem izpostavljeno nadaljevanje, pa spet hiter kolovoz, lušten spust, kolovoz, predrta zračnica, pa spet strma prečnica, malo gor-dol,... in spust v Šajdo. Temo smo tako celo prehiteli za dobro uro, noro!

Tura več kot zasluži ime pustolovščina. Vzponi so kar zahtevni in se jih nabere čez 2 km, od tega je potrebno 200 m porivati. Spusti potekajo skoraj celotni del po potkah in so hudo luštni ter še daljši, saj jih dobesedno kar noče in noče biti konec...

Od sedla Šajda po gozdni cesti (prepovedana vožnja) do 1700 m, kjer se le ta usmeri prečno navzdol po pobočju. Malo pred najvišjo točko ceste v levo ujemamo lovsko pot, po kateri porinemo kolo do markirane poti in po njej do lese. Od tu do vrha Obirja je zatem skoraj vse vozno (V6, V7). Do Kapelske koče se spustimo po markirani poti (odseki S6, mesta S7), kjer v levo ujemamo kažipot za Železno Kaplo. Vseskozi vozimo po gozdnih potkah (S5, mesta S6), ki jih za kratko vztrajno prekinjajo kolovozi/ceste, a so odcepi dobro označeni (večja pozornost je potrebna na makedamu nad Trplakom, kjer odvijemo levo, kažipot pa je na desni strani). Tik nad Kaplo lahko na razcepu zavijemo desno (Florjan) ali pa se spustimo v dolino in do gostilne pribrcamo po asfaltu. Po gozdnih cestah in kolovozih (večinoma glavno, markirano nadaljevanje, ki pa je slabo označeno)(vmes na enakovrednem razcepu levo, desni gre do Trplaka) do Strožka in naprej do stika z makedamom, ki pripelje iz doline. Levo po njem do glavne ceste Kapla - Kapelska koča, za kratko po njej in ostro desno po zaraščenem in markiranem kolovozu (V6), ki asfaltu priključi na Kurnikovem sedlu, ki nas udobno pripelje na Obirsko planino. Levo na planino in 'spodaj' na travnat kolovoz, odkoder nas vse do Šajde v tekoči vožnji in izmenjavi kolovozov in potk vzorno vodijo markacije (S5, mesta S6, odsekoma izpostavljeno).