Iz zatrepa Remšendola sva kar nejeverno zrla v severno pobočje Malega Bucherja, ki je ponujalo le goščavo in na videz preveč raztreskane pečine. Odločila sva se za prvo izbiro, vendar ruševja na pogled nisva uspela zvezno povsem povezati, zato sva na razcepu poti nadaljevala še nekaj časa za markacijami v levo in se širokega predvrha lotila z boka. Lahkotno sva zagrizla po kar strmem gozdu, dokler na 1300 m nisva trčila na previsne pečine, ki sva jih za kratko prečila v desno in po vse bolj strmem svetu nadaljevala navzgor. Kmalu sva padla v morje ostrega ruševja, ki je v 'skoraj' navpičnem svetu sicer omogočalo varno, a počasno napredovanje. Na 1400 m se je vse skupaj malodane ustrmilo do navpičnice, za nameček pa ruševje ni bilo več zvezno ali pa se je bilo treba vleči celo čez male previse in sva se kmalu navezala na špago...

O gori, ki se vrtoglavo in zašiljeno poganja nad Remšendolom, je v planinski literaturi kaj malo znanega. Prvi zapis je pred stoletjem prispeval Tuma, ki je na zašiljeno oster vrh celo vodil svojega vodnika! Naslednji, prvi opis pristopa po normalki, je prišel na svetlo pred štirimi leti v Planinskem vestniku. Midva sva pristop tako zastavilo v neznano prek Malega Bucherja, po severnem grebenu na Bucher in sestop po opisani normalki po vršnem južnem grebenu...

Potegnila sva tri raztežaje in čez rob stopila na remšendolsko stran (1500 m), kjer je bil svet bolj prijazen: manj strm in rušnat. Vijugala sva navzgor, dokler sto metrov višje celotnega severnega pobočja ne zapre navpična/previsna skalna stopnja. Že nižje sva tu in tam sledila stečinam, ki so se pod steno okrepile in vodile v levo za rob. Ta del je bil resnično čaroben in je skoraj odtehtal vse posledice borbe z ruševjem in glej si no glej, na nekem mestu je bilo ruševje celo požagano. Torej so tu davno nekoč celo hodili, le kje so potegnili spodnji del - mogoče v levem delu pobočja nad Remšendolom?

Na drugi strani sva ugledala kosmato nadaljevanje tako do Malega kot večino grebena proti Velikemu Bucherju. Neenake borbe sva imela dovolj, tako da sva se ruševju kar najbolj izmaknila po strmem in drobljivem pečevju na levi, višje za stečinami prečila pod grebenom in po skalnem žlebu splezala na zašiljen vršni raz Bucherja. Poplezavanje je bilo luštno zračno, ostri težavi sva se izmaknila levo in raz spet dosegla lučaj pod vrhom, ki sva ga naskočila z desne (do II). Pri veliki kamniti piramidi na vrhu so bili občutki odlični, razgledi fantastični, vse okoli je en sam amfiteater špic nad Remšendolom, zračno je pa tudi, kot se le da, tako levo kot desno od grebena je namreč vse skupaj skoraj dobesedno odrezano.

Glede na opis normalke naivno misleča, da je težav konec, sva začela s sestopom po južni rezi, ki pa ni bil prav nič lahak. Prav nasprotno, vse skupaj je namreč izredno izpostavljeno, skala ni zanesljiva, gibanje počasno in že prva resna težava naju je zaustavila. Marijana je sicer suvereno splezala po 'astronomsko' izpostavljeni zajedi navzdol, mene pa krušljiva skala kar ni prepričala, tako da sem z zamudo v škrbino 'poletel' po zraku. Tudi nižje je sledilo še eno težje prečenje nad zrakom in počasi sva vrtoglavo vršno rez le pustila za sabo.

Nižje sva povsem sledila opisu: pod rušnatim grebenom na desni v ostro škrbino, ki Bucher veže z vrtoglavo raztreskanim glavnim grebenom (Špica nad Belim potokom, 1986 m), desno čez rob na uhojeno veliko (dvojno) in zelo izpostavljeno gredino, ki vodi v samotno krnico Gamsji dol, kjer se nama je pot vseskozi izgubljala (nadaljevanje sva povsod, razen pri zadnjem prehodu, našla na levi strani ob steni Male Ruše)...

Normalni pristop je v PV opisan zelo dobro in sledljivo, a o težavah (vršni del II, ostalo lahko) in časovnicah (6-8 ur) bi imela večje pomisleke. Tik pod vrhom sta dve mesti med II in III, skala je krušljiva, izpostavljenost popolna, tako da sta bolj tri kot ne. Tudi spodaj svet zdaleč ni lahak, saj se vseskozi gibljemo v zelo zahtevnem svetu, kjer je vsak padec ali pa zdrs na grušču lahko usoden. Glede časovnice pa le tole, midva niti najmanj nisva med počasnimi, a sva sestopala dobre tri ure in pol, pri čemer posebnih orientacijskih težav nisva imela...

Po grebenu čez Bucher je naravnost božanska tura, prava poslastica za vse izkušene brezpotnike, ki jim vrv, lažje plezanje ter pretepanje z ruševjem ni tuje. Okolje je izredno samotno in 'prvobitno divje', svet naokoli pa izredno našpičen, tako da so razgledi vseskozi naravnost izjemni. Le sam spodnji del (do 1500 m) bi bilo nujno potrebno drugače zastaviti, saj je ruševje tam docela nemogoče in je primerno le za ljubitelje...