Zadnjič nam je pri vzponu (beri porivanju) čez Brvoge kapnilo, da bi se dalo tu potegniti spust in smo nemudoma poskusili. Zadeli smo čudovito turo, z luštnim spustom vse od vrha Vošce čisto do Save, vzpon je bil prav tako zelo zanimiv, zahteven kot sam hu...

Iz Loga (med GM in KG) čez most in po cesti do Frtaleža (mlin), kjer se začne zelo strm, a vozen kolovoz (V6, V7), ki se na travniku ublaži in prijetno pripelje na Srednji Vrh. Po 'prečkanju' glavne ceste se kolovoz takoj strmo zažene navzgor, umirjeno preči prek travnika desno v gozd in naprej do potoka Jerman, zatem pa se navzgor do Železnice vseskozi poganja tik ob potoku. Podlaga je mestoma precej gruščnata, mestoma mokra, več ali manj vseskozi pa je klanec fizično in tehnično precej zahteven, a s številnimi vsiljenimi počitki v celoti prevozen (V6).

V Železnici smo s stikom s cesto odvili levo do nove (lovske) koče nad Jureževo planino, odkoder vodi na vrh Vošce strm kolovoz. Prek prvih treh špic smo še pribrcali (V6), za ovinkom je bil pa kolovoz glede na razritost bistveno prestrm in smo naslednjih 100+ m navkljub zagnanosti več ali manj skoraj v celoti porivali. Na vršnem travniku je bilo spet vozno (V6) in smo veselo pribrcali na sam vrh Vošce (1737 m), kjer so nas pozdravili zares prečudoviti konji. Naslednjič (ki zagotovo bo prišel!) bomo namesto vršnega kolovoza poskusili z gozdne ceste na Blekovo planino in po grebenu na Vošco, kjer vsaj 100 m porivanja prav tako ne uide.

Spust smo v drncu skupaj s konji (kar zapodili so se za nami) zastavili po grebenu, a se je pot od 'idealne linije' prekmalu začela oddaljevati in se je na lepem prevrgla v kolovoz. Nekaj smo godrnjali, se za kratko posvetovali in demokratično (1:2 - pri čemer je en, najmočnejši glas suvereno zmagal) ter brez sprejemanja obeh ugovorov kolesa ročno porinili nazaj na greben pri vrhu Tamarče. Tu smo padli na lepo shojeno potko, ki se je prav po grebenu vila od mejnega kamna do mejnega kamna in je omogočala fantastično grebensko vožnjo navzdol in enkrat konkretno tudi navzgor (od sedla Dolič na Grpišče, V6, nekaj metrov peš) vse do Nizke Bavhe (1642 m).

Tu smo slutili pot po stranskem slemenu v smeri JZ, a se v goščavi kmalu izgubi in smo par 10 m sestopili 'nožno', dokler nismo padli na strmo vlako, ki v desno za kratko pripelje na gozdno cesto, kjer smo se naigrali z iskanjem nadaljevanja, ter temeljito pretaknili levo in desno. Najlažje je nadaljevanje vdeti na drugi strani ceste ('kao' možic), kjer nekaj metrov pod njo ujamemo prečno pot in ji za kratko sledimo v desno in naravnost navzdol ('kao' možic - prečna potka se nadaljuje še naprej v desno). Pot je lepo shojena, vse bolj strma, več ali manj vodi naravnost navzdol in je za vožnjo prav uživaška, dokler je grobo ne preseka vlaka, kjer smo se z iskanjem poti spet naigrali. Na levem ovinku v hosto in malo v desno navzdol, dokler ne pademo na izrazito pot in po njej v levo, kjer se takoj spet strmo zažene navzdol in konča na gozdni cesti, tik levo od odcepa za Brvoge.

Na čudovitih iglicah pod Brvogi smo bili že domači in 300 m nižje smo na stiku s cesto (Srnjak) nadaljevali levo (malo gor-dol) vse do izrazite smrekove žive meje na levi (vikend), pod katero se navzdol odcepi kolovoz, ki pripelje do bajte, odkoder smo nadaljevali po potki (slabše viden odcep v desno/naravnost), ki nas je kar ostro pripeljala v dolino (celoten spust je nekje S5-S6). Po razgibani in prijetni peš poti ob levem bregu Save smo pribrcali do mostu, kjer smo s turo tudi pričeli...