V SK je opisanih več variant potepanja po Mežakli, le da smo mi hoteli zaključiti z manj znanim spustom z Jerebikovca v Mojstrano, kar je za sabo potegnilo, da moramo gor v okviru smeri, kjer gre v SK dol, saj nam tlaka iz Mojstrane v Gorje niti najmanj ni dišala.

Po cesti v Srednjo Radovno in takoj za mostom ostro levo (spomenik Požgana Radovna) in kmalu zatem desno po kolovozu zelo strmo navzgor, ki nas je pripeljal na večji rovt. Nad/mimo obeh poslopij v gozd in desno po grabnu navzgor (peš), dokler se 10-20 m višje v levo ne odcepi prijetno vozna potka, ki nas je vodila daleč v levo do 'zbiralnika', kjer zavije desno in pripelje na gozdno cesto na Mežakli, po kateri smo se pripeljali na velik travnik (planine Ravne, Oblek, Strmole). Ta pristop na Mežaklo je kar precej zahteven (večinoma V6, V7), malo pa je potrebno tudi poriniti.

Po cesti (označeno) smo nadaljevali na prijetno razgibano planino Obranica in se spustili v dolino (Sp. Gorje). Spust ni posebno zahteven, je sicer v celoti vozen, a prav nič priporočljiv, saj je kolovoz globoko vsekan in več ali manj vozimo po grabnu.

V drugo smo na Mežaklo brcali po glavni cesti do zgoraj omenjenega velikega travnika, kjer smo odvili na kolovoz, ki vodi na planino Oblek. Nad travnikom se kolovoz razcepi, pričaka tudi dobrodošlica v obliki grožnje in ker je bila podkrepljena z nezemskim rjovenjem, smo odvili po stranskem/desnem kraku, ki nas je pripeljal do vikenda. Tu smo se posvetovali z lastnikom in jo urezali naravnost po travniku, tako da smo glavni kolovoz ujeli nad planino s pobesnelim bikom, ki je bil sicer k sreči privezan. 'Markiran' kolovoz je bil zatem prav lušten za vožnjo, potekal je v senci, nas izzival s strmimi klanci (V6) in mimo planine Strženica pripeljal na gozdno cesto.

Tu smo se lovili v zmešnjavi križišč in vrh Obleka prečili na severni strani do stika z dolgočasnim glavnim makedamom, ki vodi proti Jerebikovcu. Za kratko smo se mu sicer umaknili (kolovoz pod planino Zgornji Kozjek, klanec V5-V6), zatem smo pa jedli prah vse do izravnave pod vršno glavo Jerebikovca. Presneto strm ter kar razrit kolovoz v smeri vrha smo napadli (pravzaprav sem, ednina - dvojina po drugi strani je šla bolj na lahko) na vso moč in je bil do zadnje tretjine ob številnih prekinitvah zaradi padcev malodane v celoti vozen - na zaključnem delu pa tudi zagnanost ni prav nič pomagala in je bilo potrebno riniti do tokrat zaradi mrča povsem nerazglednega vrha.

Spust je bil poglavje zase v vseh pogledih. Z vršne glave v smeri zahoda do ceste je sicer 'hud hudič', ki ga je izposojeni Scottov genij navkljub obupnemu jahaču uspel skoraj v celoti obvladati (S7), pod planino Mežakla je pa prav prijetna, čeprav zelo strma pesem (S6), ki pa se z Manjco kar ni in ni hotela uglasiti - no, nekaj modric, bušk, krvavitev in podobnega ji je le podarila...