Idejo za smer te čudovite ture smo napaberkovali z vseh 'možnih' vetrov, dodatno smo se hoteli ogniti tudi uvodnemu asfaltu v smeri Korenskega sedla in smo po ogrevalnem klancu do gostišča Srnjak odvili levo na kolovoz, ki vodi na Brvoge. A glej ga šmenta, sicer zelo prijeten kolovoz ni nič maral za okljuke in se je kar naravnost zagnal navzgor. Po uvodnem potisku je bilo zatem prvih 100 m ravno še tekoče voznih, po silovitem prevoju v desno je bilo naslednjih 100 m sicer še vedno voznih, a le odsekoma, kjer so vmesne izravnave skrbele za umirjanje utripa, nad rovtom je bilo pa umetnosti konec, tako da smo zadnjih 100 m do lovske koče na razglednih Brvogih bolj porivali kot vozili in razglabljali, kakšen lušten spust bi tu lahko odpeljali...

Po dolgi panoramski cesti smo se zapeljali v Železnico, kjer se klanec do lovske koče spet postavi pokonci, nadaljevanje je bilo ob bujnem zelenju sicer naravnost idilično, a višje klanci terjajo vse več sestopov in počitka, zadnjih 50+ m do sedla pod Trupejevim poldnem pa ni bilo voznih. Po skoku na vrhu smo začeli s prečenjem proti planini Grajšci, a mi je kolo odpovedalo.

Ko se enkrat začnejo okvare, jim kar ni konca, saj se vedno najde kaj novega. Tokrat so se na 'pesto zalepili' zadnji zobniki, tako da ni bilo prostega teka, pri tem pa je vožnja navzdol nemogoča. Ponavadi se po razmisleku, potrpežljivosti in šraufanju vedno kaj pametnega uredi, tokrat pa temu niti po dobri uri kar ni bilo tako. Ko začuda niti profane besede niso nič zalegle, sem kot zadnjo možnost pograbil zadnje kolo in ga nekajkrat silovito treščil v tla in stvar je bila čisto zadovoljivo urejena. Te sicer stroge intelektualne rešitve me je že kot mulca naučil Pepe iz Mikijevega zabavnika. ;)

Gor in dol po luštnih potkah in še bolj prijetnih utrinkih mimo Murnovca in Maloškega poldneva ter hiter spust po 'skakalnicah' nas je pripeljal na planino Grajšco, odkoder smo nadaljevali (malo tudi porinili) na sedlo pod Kresiščem in nadaljevali s prečenjem do Črnega vrha, kjer je bilo pa nekaj ostrih klančkov povsem nevoznih. Ko se je prečenje počasi prelevilo v spust, mi je kolo spet odpovedalo poslušnost. Tokrat so se zobniki tako 'zalepili na pesto', da nobena maža ni več pomagala. Ker je bil pred nami le še spust (pravzaprav to ni res, v mislih je bilo še nekaj idej, a smo turo skrajšali), sem verigo snel z zobnikov, tudi sprednjih, in jo privezal na okvir, tako da so bila pedala prosta.

Spust po/ob grebenu do Sedliča je bil naravnost čudovit, tudi s sedla je bilo prav spodobno, dokler dobrih 100 m nižje nismo padli na makedam ob potoku Belce, ki smo se ga morali držati vse do doline, kjer smo za uravnoteženje, ker preveč zlorabljamo kolesa, tolkli še slabe pol ure asfalta, ki tudi ni od muh, saj je Pikici tudi tu uspelo v prekrasnem loku poleteti čez balanco, slike pa zaradi pločevinaste gužve na cesti žal ni bilo moč tako hitro posneti...