Podbrdo - Huba - Lajnarjevo sedlo - Možic - Vrh Bače - smučišče Kobla 3 - Kobla - Vrh Bače - Bača - Podbrdo. Luštno mulatjero iz Baške grape na Možic s tokrat lepo voznim spustom na sedlo Vrh Bače sva že spoznala, zaradi pozne ure sva takrat zamudila spust s sedla naravnost v Podbrdo in sva šla v soboto vse skupaj popravljat. A z dodatkom ostre začimbe, vključila sva krog s Koblo, kamor naju je že dolgo vleklo gledat, kako hudi so klanci, ki jih Paternu v SK tako izzivalno ponuja vsem kolesarjem. Vrhunec ture je bil pa izjemno čudovit vršni spust po grebenu Koble!

...Po spustu z Možica sva se s sedla Vrh Bače spustila po slabem kolovozu do gozdne ceste, ki naju je pripeljala na kolovoz, kjer se prične pet zaporednih zloglasnih klancev do vrha sedežnice Kobla 3. Brez obotavljanja sem se zaprašil v prvega, ki je zelo strm, posebno v srednjem delu, z neprijetnim dodatkom grušča in sem na ključnem mestu tudi padel s kolesa. Motivacija je bila tolikšna, da sem se brez obotavljanja po klancu spustil navzdol, ga naskočil v drugo, tokrat brez 'nezgode' zvozil ključni del in ko se je klanec že nekoliko položil ter sem se že videl na vrhu, sem le nekaj 'ušivih' metrov pred izravnavo zaradi zdrsa zadnjega kolesa nepričakovano odletel. Za tretji naskok pa žal ni bilo več prave moči, ker so bile noge že goveje, tako sem nadaljeval z mesta, kjer sem padel in potem malo iz trme malo iz jeze na moje veliko presenečenje v enem kosu in brez sestopa zvozil vse ostale klance. Drugi je bil dolg, a manj strm, tretji je bil kratek, četrtemu kar ni in ni hotelo biti konca ter je neprestano ponujal tehnične vložke na meji padca, peti je pa za konec celo ponudil kar prijeten iztek.

V SK je vseh pet klancev ocenjenih kot skrajno težavnih (V7) in povsem možno, da je bila podlaga pri mojem poskusu v boljšem stanju. Meni se klanci namreč niso zdeli tak 'bavbav', prvega in četrtega bi tudi sam ocenil v okviru V7, ostali trije so pa vsi za celo stopnjo lažji.

Z vrha sedežnice sva se za kratko zapeljala nazaj in se po markacijah strmo zagnala proti grebenu Koble, do kamor vodi tehnično zelo težaven klanec. Na grebenu je bilo potrebno na nekaj metrih kolo tudi poriniti, drugače je bil pa v čudovitem ambientu prav luštno vozen. In potem spust...

Luštno, luštno! Spust je bil tako skrajno čudovit, da fotke z vrhunca sploh nimava, ker se nama je zdelo škoda ustavljati. Prav z vrha Koble s kolesom sicer ne gre, zatem sledi več ali manj položen del vseskozi travnatega grebena (desna stran je kar ostro odsekana), ki se kmalu strmo (prijetno strmo, brez ovir, mesta do S6) prelomi navzdol. Užitek je trajal dobrih 100 višinskih metrov, zatem je sledila prečnica (vseskozi gor-dol), ki naju je dostavila nazaj na Vrh Bače.

Od lovske koče sva v desno ujela mulatjero, ki se spusti v Bačo. Vršni del je silovit, ozka potka, z ostrimi ovinki in z nekaj dropi. Tu sva brez razmišljanja na serpentinah ročno obračala in drope sestopala, zatem je se je pot prelila v mulatjero, ki je bila luštno vozna, z enim dodatkom strme bližnjice (markacije). V Bači sva nadaljevala za markacijami mimo cerkve sv. Lenarta v prekrasno vozen smrekov gozd, kjer sva kar naenkrat padla v goščavo, ki naju je temeljito opraskala. Malo sva se čudila, rinila naprej, se potem vračala nazaj, našla spregledan odcep, ki naju je tik pred nalivom dostavil v Podbrdo.