Slikovit in zahteven vzpon na Veliki Modrasovec prek Predmeje je opisal že Marko v SK, Jirži je turi na Čaven z veliko mero domišljije dodal še bolj slikovit in zahteven spust, ki je gotovo nekaj najslajšega, kar gorsko kolesarjenje lahko ponudi. Silovita prečnica je navkljub 'mestoma' netekoči vožnji zelo luštna, izjemno slikovita, odsekoma pa tudi skrajno izpostavljena in ji na srečo kar ni in ni bilo konca...

Za prvo presenečenje je z napačno informacijo poskrbel domačin in smo 'za kazen' ponovili cesto Čohe - Gorenje in zatem le ujeli staro Resslovo cesto. Prva polovica vzpona po slikoviti 'cesti' je bila prijetno lagodna, z nekaj strmimi ogrevalnimi klanci (eden je bil le prekamnit), a so bili obljubljeni še hujši (SK: zaključni odsek V6-V7). Nad razcepom poti (polovica vzpona na Predmejo), se je poskočnica nemudoma začela, a je vsakemu zahtevnemu klancu sledila kratka izravnava za počitek, dokler se en zelo kamnit klanec kar ni in ni hotel zravnati, tako da je šlo s počitki le 'na kredit'. Eno zagruščeno mesto je bilo sploh strmo, pa se je počitek zaradi padca s sedla kar sam vsilil. Pikica je tudi uspela nekaj pojamrati, Manjca je bila pa tako temeljito zdelana...

Nad Predmejo smo seveda namesto dolgočasnega in dolgega glavnega ovinka naskočili gozdno cesto v levo, a se je bližnjica tudi tokrat po pravilu izkazala za časovno najdaljšo možno razdaljo med dvema točkama. Takoj po zapornici me je v desno premamila strma vlaka, na katero sem se tudi nemudoma zaprašil in smo se domenili za 'mobilni' stik. Kar strm klanec me je pripeljal na izravnavo, kjer se je vlaka razcepila na tri krake, a se je vsak končal sredi ničesar. Po nekaj porivanja sem spet stopil na 'kolesnice', ki pa so kmalu ugasnile in skozi hosto sem se prebil do vzorno vzdrževane ceste, za katero pa nisem vedel ali je že ta glavna ali še bližnjica in sem se v levo pripeljal do razcepa ('pri podrti smreki'). Naš 'mobilni' stik je seveda odpovedal, ker signala v gozdu ni bilo, nekaj časa sem ga iskal, nadaljeval vse bolj navzdol in ga našel spodaj pri zapornici(!), kjer je telefon izdavil nekaj o podrti smreki, pa markacijah in porivanju kolesa.

Šibal sem nazaj do razcepa in po kraku čez podrto smreko ponovil vajo deklet, da se ne bi še bolj lovili (krak v desno je prava izbira in zagotovo pripelje na glavno cesto). Dekleti sta mi na razgledni točki zmrznili in niti vršni vzpon na Modrasovec (na zemljevidu je vrisan kot cesta, dejansko gre za opuščen in zaraščen kolovoz) ju ni ogrel, čeprav smo se tik pod njim zagrizeno pretepali z gostim šavjem.

Opis ključnih točk spusta je odličen, tako da se nismo lovili z iskanjem in smo toliko bolj uživali tako v vožnji kot ob sami trasi zelo pestre smeri. Prečna pot, ki je srčece spusta, je res nekaj enkratnega, v vseh pogledih za razred bolj slikovita (beri hujša) od znane Bornove poti na Begunjščici! Izjemno izpostavljenih detajlov okoli številnih robov kar ni bilo konca, tako da smo se po malem že 'bali', da smo zgrešili odcep navzdol. Kakšnih posebnih spustov/dropov na prečnici niti ni, nekaj odsekov je celo uživaško hitrih, težja tehnična mesta so večinoma kratki klančki navzgor in večkrat gre čez ovire le peš, saj so določena mesta tudi skrajno izpostavljena - vseskozi je potrebno 'le' paziti, da ne padeš na napačno stran, kajti to bi uspel narediti samo enkrat...