Lubnik naju je prvič navdušil s prijetnim spustom, v soboto sva bila gor že četrtič, a sva očitno postala malo razvajena, saj se nama spust sploh ne dopade več. Za nameček so luštno vozen in gladek kolovoz nad Gabrovim nasuli ter grobo razširili. Zato se nama pa sedaj izjemno dopade vzpon, ki sva ga nad Lovrenško goro potegnila po svoje in sva se tudi asfaltu nad Breznico skoraj v celoti ognila. Povsem nevozni vršni del do koče sva pustila na miru in z vzponom zaključila na JV grebenu nekje na 950 m (z izravnave nad 'ta hudimi' klanci v desno navzgor po strmi poti).

Po makedamu iz Zminca in na razcepu nad kmetijo levo do izravnave, kjer se v desno navzgor požene prijetna potka. Po njej mestoma strmo (kratek odsek je prestrm za vožnjo) na jaso, kjer na vrhu travnika v levo navzgor ujamemo nadaljevanje poti, ki ima zelo strm, a začuda vozen uvod. Višje se priključi opuščenemu kolovozu, kjer za kratko nadaljujemo desno do naslednjega razcepa, ostro levo in nekaj metrov zatem zelo strmo desno navzgor na izrazit gozdni greben, ki pripelje v Breznico pod Lubnikom. Levo po asfaltni cesti nekaj 100 m, dokler se ostro desno ne odcepi vzdrževana gozdna vlaka. Po njej do kar izrazitega gozdnega hrbta (tik pred njim je vabljiv stranski odcep v levo, ki zna biti boljša izbira nadaljevanja)(če je trava pokošena, je do sem najbrž možno priti tudi po kolovozu, ki se prične v vasi), kjer na njegovi desni strani odvijemo po stranskem kraku levo navzgor. Pot je v suhem verjetno v celoti vozna, v mokrem pa zaradi potočka na dveh odsekih za kratko pešačimo. Gozdno cesto (običajna kolesarska smer) dosežemo na veliki izravnavi, kjer se kmalu pričnejo vrstiti strmi in kamniti klanci proti vrhu Lubnika.