Pomladna goljufija na Mangart nama je prišla tako v kri, da sva jo z veseljem posvojila za tradicionalni zaključek smučarske sezone. Kot nalašč je bila cesta tudi na sveže sfrezana vse do vhoda v zadnji tunel, pogled na drugi strani je bil pa zelo obetajoč!

A glej ga zlomka, kako sva neumno pogledala na drugi strani vršne glave. Žleb, kjer poteka Slovenska pot, je bil kopen, Slovenska grapa je bila neuporabna, vstop Zimske smeri pa tudi povsem suh. Pociljala sva na običajni obvoz levo po jeklenicah Italijanske poti, ki pa so bile ravno tako vse kopne, pravzaprav sva že pozabila, da je tam toliko varoval. Tako kopnega Mangarta v zimski sezoni pač še nisva doživela. Trmarila sva s smučmi čez jeklenice in nad njimi čudežno zagledala smučini, ko sva dosegla rob, nama je pa nasmeh ob pogledu na Zimsko smer v trenutku zaigral na obrazu.

Z užitkom sva se po smeri vzpela vse do rame, odkoder je do vrha le še lučaj, ki pa ga s snegom kar nisva uspela povezati. Na vrhu je bilo res luštno, spust prav tako, pešačenje do izhodišča je bilo pa sploh nekaj najboljšega... ;-)