Z vrha Škrlatice (2740 m) se 'po spisku' da smučati v krnico V kotlu (2300-2350 m, do sedaj le dva? spusta v 'davnih' sedemdesetih: Vzhodna stena, brez ocene). A kam potem? Iz Kotla dol ne gre, ker se v žlebu, ki vodi v krnico Pod Dolkom, vrstijo skoki. Da bi se vračala na markacije in sestopila nazaj v krnico Zadnji Dolek naju tudi ni prav nič vabilo. Vse upe sva tako položila v najbolj smiselno smučarsko nadaljevanje: v prehod, ki iz Kotla vodi na Rokavsko škrbino (2515 m) med Visokim in Srednjim Rokavom in ki je v kopnem 'šala mala' (mesto II). Od tam bi po Rokavskem ozebniku brez težav odvijugala v krnico Na jezerih...

Dan se je začel sredi trde noči in za dober uvod nemudoma poskrbel z enourno zamudo, ko sem v kleti 'navdušeno' razbijal po smučeh in verjetno prebudil vse naokoli. Iz Vrat sva potegnila po markirani poti proti bivaku IV, a sva nad skokom ubrala bližnjico tik ob grebenu Dolkove glave, ki sva jo 'raziskala' lani. Mimo bivaka (postavljen šotor?!), po markacijah mimo Strmih polic in po prečnici ob globokih sledeh do Zadnjega Dolka, do kamor se vedno tako črevasto vleče. Tu so sledi odvile na Kucelj in naju pustile izgubljene v megli, ki se je medtem trmasto usedla na vrhove.

Vse skupaj je v mlečni belini izgledalo povsem brezupno, a o tem sploh nisva spregovorila in sva trmasto vlekla naprej po snežišču, dokler nisva zaslutila prehoda v desno, kar nama je potrdila markacija in takoj zatem v steni tudi prva jeklenica. Nobenega razmisleka, nobenega tehtanja, nemudoma sva vstopila, preden bi se utegnil kdo naglas vprašati o smiselnosti nadaljevanja. Misli so tako preklopile na meter pred/pod/nad/za sabo, saj sva za začetek imela opraviti z zelo izpostavljenimi poličkami, ki se gor-dol vijejo okoli Škrlatičine gmote. Nekaj varoval je gledalo ven, še več je bilo zakopanih, tudi žleb je bil globoko 'zakopan', tako da sva se kar namučila, da sva prerila na škrbinico, odkoder se na drugi strani v steni v ravno vrsto en za drugim ne postavijo številni klini in skobe. Težave so presahnile in že sva bila v škrbinici tik nad izrazito ramo v J grebenu Škrlatice (2539 m).

Tu naju je megla že malo bolj znervirala, saj se v smeri Kotla ni videlo čisto nič in le kako bova našla prehod iz krnice na Rokavsko škrbino, ko ga je od spodaj že tako ali tako težko vdeti? Pomisleke sva še enkrat dosledno postavila na stran in se posvetila vršnemu grebenu, ter z 'dvojno taktiko pristopa' iskala optimalne/zalite prehode za spust, ki sva jih našla več ali manj strogo v okviru poti.

Na vrhu so se naju le usmilili tudi oblaki, ki so se počasi začeli trgati in kar najhitreje sva zastavila s spustom. Vršni del v okviru poti in po plitvem žlebu pred zgoraj omenjeno ramo sva odvila levo v smeri Kotlov, kjer sva z navdušenjem opazovala, kako se je megla počasi razkadila. Še prestop preko robu in že sva se po širokem pobočju pod V steno Škrlatice spustila v krnico ter vmes dodobra naštudirala prehod, da nama ja ne bo utonil nazaj v meglo. Sam spust z vrha Škrlatice v krnico V kotlu ni pretirano zahteven, prehodi do 45°, zgornja polovica izpostavljena, če upoštevava še siten dostop in ošabni kraljici tudi malo pogledava skozi prste, bi smeri morda lahko pritisnila štirico.

V kotlu sva za kratko izpregla in se potem nekam počasi zvlekla do zatrepa. S prehodom, ki je od daleč deloval prav enostavno, sva nameravala opraviti prav na lahko, tako da v mehkem snegu niti derez nisva natikala. Po uvodnem kar strmem žlebu sva trčila na najtežje mesto, kjer se desno točno v smeri škrbine odpre zelo strma gredina, do katere pa vodi le ozka in presneto strma laštica. Ko sem nekaj metrov višje malo negotovo opletal z 'antenami' nahrbtnika, iskal zanesljive stope in po mehkobi brez kakega uspeha v prazno ropotal s cepini, sem zabremzal in se vrnil po okrepitve. Odvrgel sem 'pujsa', obul dereze, se navezal in se zagnal v drugo. Začetni del je bil tokrat neprimerno lažji, nad drugim robom sem pa dolgo časa cincal, preden sem vso težo le postavil na očiščen stop, ki je bil moja edina opora, saj se prav tam v roke ni hotelo prav nič zagrabiti. Zatem sem prestopil na gredino in odkopal večjo skalo, kjer sem se odlično zasidral, a nahrbtnika vseeno nisem uspel potegniti za sabo, tako da je morala šibka Marijanca pritovoriti oba naenkrat in sem bil zatem še oštet, da je bilo vse skupaj celo malodane povsem enostavno!

Nadaljevanje do škrbine je bilo lahko, tudi spust po Rokavskem ozebniku ni bil zahteven, čeprav se je v spodnjem delu (najožjem in najbolj strmem) navkljub pozni uri še svetil led (do 45°, 200 m, recimo III+). Nadaljevanje je bilo za utrujene mišice pravi balzam, saj sva v dolino oddrvela po lahkotnem veselcu. Zelo pestra tura, samotna, kar divja, predvsem pa dolga in zanimiva ter ravno pravšnje vreme, sva modrovala na koncu. Taka potepanja čez vrhove naravnost obožujeva. Izvrstno, midva bi še in še in...