Čudovito smer spusta z Razorja (Žabji krak, z vrha v Mlinarico, V, 40-45°, prehodi 50°, izpostavljeno) sta smučarskim navdušencem podarila Črnivec in Terčelj. Midva sva se lani v pomanjkanju snega več kot zadovoljila s peš pristopom (glej tam za opis smeri) in od takrat nama je spust kar naprej letal po glavi. V soboto so bile končno primerne razmere, Vršič kopen in ni, da bi zamudila...

Sneg je bil za hojo odličen ("Razmera je strašansko ugodna. Sonček, trdo, fajn grifig sneg...", če parafrizirava smučarskega Dava), prehodi zaliti, le nepretrgana plazovina na gredini nama ni nič dišala. Na vrhu sva bila pa odločno prezgodnja, saj se je sonce že kmalu po vstopu začelo uspešno skrivati za oblaki, tako da je bilo vse okoli naju trdo kot beton. Po daljšem pregovarjanja se je le počasi zjasnilo in po dobri uri je ravno odjenjalo. Več res nisva strpela in sva se 'pognala' navzdol.

Z vršne glave je bila smuka naravnost božanska, a že žleb nama je zagodel s skorjo, na gredini naju je morila plazovina, potem pa spet uživaški srenec vse do ključnega mesta. Zelo izpostavljena prečnica do ožine, kjer je na sredi prežala pomrznjena, a na srečo povsem plitva drča. Skozi 'za kravo široko' ožino (1 m široka, do 10 m visoka) sva po mehkem snegu 'elegantno' sestopila kar peš, saj 'dobrotnika' basanja tam čez ne priporočata. Sicer sem doma prav naivno razmišljal o šusu naravnost, samo na licu mesta je pa kar strmo, povrhu pa konkretno izpostavljeno in si kar nisem upal ;-)

Sledila je še ena izpostavljena in nekaj lažja prečnica, potem pa spust v Mlinarico, kjer nama je prostor spet ožila drča, ki se je na srečo uvidevno držala robu. Idealen veselec v Mlinarici je bil sproščujoč dodatek, a je nižje žal prešel v mestoma predirajoč se 'gnoj', zatem pa v borovce, potočke, skale, mehke gozdičke,...

Ena lepših smučarskih smeri pri nas. Najina zahvala je res globoka!