Na Zasipski planini sva bila precej pozno in z veseljem preštela pol ducata (večinoma tujih) jeklenih konjičkov, kar je zanesljivo obetalo lagodno avtocesto vse do Kredarice, kjer že dobro leto nisva bila na obisku. Tako sva štartala z minimalno obtežitvijo (ena plastenka pijače za oba) in preden sva se dodobra zadihala sva bila že na Malem polju, kjer se je vse drugače zasukalo, saj so sledi zavile na Bohinjska vratca!

Čudno, prečudneje nama je odmevalo v glavi. In ti smučarji so nama le malo nižje zatrjevali, da se spuščajo s Kredarice ("Nicht Triglav, nur Kredarica!"). Tu se nama je le zazdelo, da utegneva imeti še nadvse garaški praznik dela in nisva se zmotila. Z Malega polja, mimo zaradi plazu premaknjene Pastirske koče, po prečnici pod Ar(n/h ?)ovo glavo in navzgor proti Kalvariji sva se izmozgala kot že dolgo ne. Udiralo se je za pancar globoko in smuči so se neprestano nemočno zatikale v mokrem in težkem snegu, predvsem nama je pa žgoče sonce iz telesa dobesedno izpilo vso tekočino in navkljub vsemu varčevanju je nad Kalvarijo presahnila tudi zaloga v nahrbtniku. Izsušena sva se z meglo privlekla do Kredarice in začuda glede na uro sploh nisva bila počasna, nasprotno...

Prav lušten dan, resda več garanja, zato pa tudi vsa željena samota ter nedotaknjena belina, ki je na tej turi zelo redka dobrina. In za spremembo od prejšnjih dni na koncu nisva bila namočena kot cucka. Ravno obratno ;-)