Lani v aprilu sva zlezla Kramarjevo smer v povezavi s Črnim grabnom, ki pa takrat niti najmanj ni bila smučljiva, saj so bili vsi trije skoki kopni in pravzaprav nisva verjela, da so lahko prav vsi zaliti, posebno spodnji! Ocena smučarske smeri Kramarjeva - Črni graben je V, mesto S6, 700 m.

Smer je smučarsko-alpinistični 'hit' letošnje sezone (vsaj 20 spustov) in sva jo morala tudi midva 'pod mus povoziti' - ampak strogo med tednom, ko tam ni neznosne gužve. Tako sva popoldne povlekla čisto samotno gaz na Storžič, saj je novi sneg v spodnjem delu povsem zamedel sledi. Vstopnega skoka zares kar ni bilo, kajti bil je povsem zasut, skok pod bivakom je prav tako pod snegom in enako tudi skok v Črnem grabnu. "U ko'j fajn!", sva si dala duška ob misli na spust, a naju je na tla takojci pribil siten in presneto izpostavljen prehod iz grabna čez rob na široko gredino pod Gradom (v danih razmerah najtežje mesto smeri).

Novega snega ni bilo več v takih količinah in še ta je bil neenakomerno spihan, pod njim pa trda, pomrznjena podlaga, tako da sva 'plezala' po ledenih ploščah (od 'oka' 45-50°), občudovala vrezane smučine in čez rob prestopila po zgornji varianti, ki s te strani deluje mnogo bolj užitno kot spodnja, ki je bila le bolj poprhana. Gredina in vršni del Kramarjeve grape sta bila sicer večinoma kar trdi/pomrznjeni, a naklonina tam že precej uplahne, tako da sva bila na vrhu precej sproščena.

Spust z vrha je nudil odlično ogrevanje za trd izstopni del grape pod grebenom, zatem je sledila bolj mehka smuka do Gradu in mestoma pomrznjena in vse bolj strma gredina, ki naju je pripeljala do ključnega mesta. S te strani pa kot nalašč spodnji prehod deluje mnogo bolj obetavno in tudi nekatere sledi so vabila tja, tako da nisem dosti pomišljal in že sem bil na robu, kjer pa sem nasedel na gladkih ploščah. Nekaj sem še motovili, a mi je spodnjo smučko vztrajno odnašalo, tako da sem se čisto, čisto počasi in nalahno vrnil nazaj čez rob.

Zatem sva se lotila gornjega prehoda, kjer se je potrebno najprej dvigniti za dober meter, kar v taki strmini in ob še večji izpostavljenosti ni ravno mačji kašelj in sva zadevo zmogla tako, da sva se gor potegnila na cepinu, ki se ga je dalo krasno zabiti v trdo podlago. Z robu potem začuda ni bilo več take sile, najprej malo strmega drsenja, zatem sem prečil nekaj metrov v desno (občutek manjše izpostavljenosti), a me je ledena plošča v trenutku prestavila meter-dva nižje, kjer so robniki zagrabili in bolj previdno sem nadaljeval do grabna. Marijana se je pa uspela ploščam povsem umakniti in je 'oddrsela in odstopicala' po manj izrazitem robu. Nižje posebnih težav nisva več imela, saj je mehak sneg poskrbel za varnost. Zanimiv je bil še spodnji skok, ki sva ga med lednimi in skalnimi ploščami brez težav bočno oddrsnila, pod steno sva se za nagrado povsem sprostila na čudovito smučljivem gnilcu. "Hej, juhej...!"