Sonca sva imela v soboto dovolj, tako da sva iskala severna pobočja, ki naj bi bila zaradi pršiča po možnosti tudi 'visoko ograjena'. Na koncu sva pristala v Zajzeri, kjer naju že dolgo vabi spust s Špranje in kjer sva bila že trikrat na obisku v zimskih razmerah, a v spodnjem delu nikoli ni bilo zasneženo. Pešačenje je pa tam zaradi velikih razsežnosti 'duhamorno' in prav vsakič sva pri tej tlaki sanjarila, kako bi se bilo lepo lahkotno spuščati na smučeh. V nedeljo je bilo potem še bolj luštno kot v željah: zgoraj lahkoten in globok pršič, spodaj ugodni gnilec. Sam TS je prijetno razgiban, pobočja so razsežna, ambient divji in razen vršnega žlebu Škrbine Prednje Špranje je tudi povsem enostaven...

S ceste (1000 m) po urejenih tekaških progah do zatrepa Zajzere in za markacijami levo v razsežno Špranjo. Krnico na višini 1300-1500 m na celotni širini prereže prag, ki deli 'Nizko' od 'Visoke' Špranje. Lahak prehod čezenj se odpira v levem delu, kamor se usmerimo 'poljubno za nosom' (markirana pot se čez prag vzpne na desni strani - zavarovano). Udobna in položna grapa nas pripelje na široka pobočja Prednje Špranje, kjer nadaljujemo desno navzgor (v levo na Škrbino Zadnje Špranje vodi Mojzesov žleb, ki sodi v domeno alpinističnega smučanja, III), dokler se na vrhu snežišča v levo ne odpre nekoliko bolj strm žleb, ki nas privede na Škrbino Prednje Špranje (2138 m). Tura je z izjemo krajšega vršnega dela žlebu (do 40°) delno zahtevna.