V poznopomladnem snegu sva že pristopila na vrh po smeri normalnega pristopa, a sva pred dvemi leti (prav tako aprila) tudi nemočno dojela, da se skozi vršni kamin/žleb niti pod razno ne da smučati. Še več, takrat naju sploh ni hotel spustiti navzgor in sva razočarano obračala. Tokrat sva vršni vzpon z mislijo na spust zastavila po smučarski smeri (IV+, S5+, 400 m), ki je glede na videno tudi smer najlažjega zimskega pristopa.

Presenetljivo lahkotno in hitro sva bila na razcepu (2200 m), kjer sva iz Velike Dnine v levo odvila na JZ greben VMP. Na vmesni gredini (ki daleč v desno vodi proti 'normalnemu' kaminu) naju je obsijalo sonce, malce višje v strmem (mesta 50° in morda tudi več) in zelo razvejanem žlebu je bilo pa že vse gnilo (JV orientacija). Celo tako, da nama je pod nogami nekajkrat splazilo. Sam sem si ogledal možnosti prehoda v 'desnem kraku s spodnjo levo varianto' in tik pod grebenom preplezal nekajmetrsko ožino, kjer bi bilo potrebno sneti smuči. Marijana je raziskala levi krak, ki je bil dovolj širok, a z lepotno napako, da se je morala z grebena 'globoko' spustiti na drugo stran, da je obvozila zelo izraziti stolp (2421 m).

Pravzaprav sva že tedaj spust po pristopni smeri zaradi nevarnosti splazitve južnega snega na strmih pobočjih prečrtala s programa in računala s povratkom po normalki. Greben proti vrhu nama je zatem, poleg obilice gaženja, postregel še z dvema težavama. Za začetek par metrov visoka pregrada, ki bi bila s skokom potencialno celo smučljiva, zatem pa presneto siten prestop robu v škrbini pod izrazitim Žandarjem (2568 m), ki pa niti slučajno ni bil smučarsko zalit.

Vršni pristop nama je kar mimogrede ukradel dve uri in s tem tudi varen povratek po smeri pristopa. Normalka je zaradi JZ orientacije bolj varna, a je vbod v prehod, ki 'edini' vodi čez vršni prag presneto težko zadeti. Midva sva se zanašala takoj na prvo žogo in zasmučala v predvideni smeri in se kaj kmalu znašla v labirintu strmih žlebičev in ostrih robov. Poskusila sva v najbolj vabljivem žlebu, a se je nemarnež lijakasto zaključil, tako da čezenj nisva videla. Zatem sva se malček vrnila, poskusila v sosednjem, ki se je prav tako zaključil v lijaku. Za dodatno vzpodbudo nisva prav ničesar prepoznala, čeprav v kopnem tam iz izkušenj 'niti pod razno ne moreva zgrešiti'.

Spustil sem se čisto do lijaka, prestopil na 'čudovito' izpostavljen rob, stegnil glavo in olajšano ugledal rdeč prusik. Previdno sem odpel smuči, a potem nikakor nisem utegnil splezati/spraskati do njega. Marijana je medtem še enkrat pregledala prvotni žleb, kjer pa ni bilo kruha, saj se je odsekano končal v globokem skoku. Ta čas mi je z varovanjem na smučeh (s sabo sva imela pomožno vrv, 30 m) uspelo splezati v dno mojega lijaka, tudi prusik sem dosegel, a navzdol vseeno nisem nič videl. Po razmisleku sva zatem poskusila še tretji žleb in se vrnila celo nazaj na greben. Tu sva zaključila, da nazaj po pristopni smeri pred večerom nikakor ne greva, saj so se takrat z JV pobočij že prožili plazovi. "Kva čva pa zdej? Ne vem! A čva nazaj? Ne vem! A čva še tm pugledat? Ne vem! A čva po špag? Ne vem!..."

V normalki sva imela še nekaj časovnega okna in sva sklenila, da poskusiva s spustom. Dol se oba nisva smela spustiti, ker nazaj morda ne bi šlo, zato sem se s pomočjo vrvi (varovan na Marijano z roba nad prusikom) spustil v lijak in skozi strm kamin ravno dosegel ozek žleb, ki sem ga v sestopu hitro prepoznal za 'normalnega' in pod njim odložil smuči (vsega prehoda je skupaj za dobrih 30 m). Kamin sem nazaj grede preplezal in prepraskal varovan od zgoraj, se vpel v prusik, varoval Marijano, ki se je zatem po vrvi spustila kar po rokah in še sam po vrvi odfrčal čez kamin. Pod njim (z vrha VMP malodane tri ure) sva si v zavetju tako in drugače (predvsem drugače ;) dala glasnega duška, 'zabava' pa še ni bila končana.

Pravzaprav se je vse skupaj tudi časovno ravno prav izšlo. Pobočja pod pristopnim JZ grebenom so bila medtem že vsa dodobra splazena, tako da sva bila dokaj varna. Na hitro sva odsmučala po 'vmesni' gredini (vsaka bolj strma flanka je pri obremenitvi splazila), vseskozi v območju splazenega pod stenami in se po prav tako temeljito splazenem prehodu spustila v Veliko Dnino, kjer sva zatem povsem lagodno odsmučala v dolino. In to celo po 'mokrem pršiču', ki je bil prav luštno smučljiv.