Smer normalnega pristopa s severa je hkrati tudi najlažji vzpon na vrh Krničke gore, ki je pravzaprav le SV predvrh Mrzle gore. Smer sva imela že dolgo na muhi, lani se nama je pa pri sestopu z MG na KG utrnilo, da bi se v dobrih razmerah mogoče dalo celo smučati prav z vrha MG.

Prva ovira je že prag nad Belsko Kočno, kjer gredina s plazu v desno povede na zelo izpostavljeno prečnico. Zato sva na trdi/pomrznjeni podlagi toliko bolj nejeverno opazovala sledi predhodnikov (Jezersko sedlo je priljubljen TS), ki sta 'težavico' navzgor oddelala kar na smučeh. Midva sva si mimo jeklenic in zraka brez okolišanja pomagala s cepinom ter derezami in tudi če bi s seboj imela srenače, bi gotovo storila enako. Na koncu prečnice sva se usmerila levo navzgor in pod pečinami v levo čez rob prestopila v krnico med Krničko in Mrzlo goro. Iz zatrepa sva pociljala na sedlo, direktno k vznožju SV grebena Mrzle gore (normalka vodi po sistemu žlebičev v levo navzgor). Prehode sva si ogledala že globoko spodaj, še najbolj siten je bil izpostavljen prestop preko 'glave' na levi strani, kamor naju je usmeril edini še zalit prehod preko vstopnega pragu.

Zgoraj sva pri prestopu grebena s pomrznjenega snega dobesedno utonila v namočenem gnoju. Sumničavo sva se razgledovala po obsijanih, strmih vesinah, ki so pod grebenom vodile na vrh MG in celo poskusila s pristopom, ki pa sva ga nekaj pod 2100 m zaradi nevarnosti splazitve opustila.

Tako sva se prestavila na vrh Krničke gore (2061 m) in odsmučala po normalki. Največje težave so v vršen delu, kjer je potrebno z vesine zasmučati v žleb. Ponujajo se kar tri variante: zgornjo sva zamudila, M je odsmučal po srednji (najbolj strma), M pa po spodnji (najbolj luštna). Po žlebičih sva nadaljevala v prostrano krnico, kjer sva se nadivjala, prestopila v levo in nižje po namočeni prečnici v desno 'odčofotala' v dolino, kjer sva pri cestni zapornici nemudoma sklenila, da spodnji del 'čofotanja' pod gredino še enkrat ponoviva. Če sva čisto iskrena, morava dodati, da je k ponovitvi verjetno malček prispevalo tudi dejstvo, da je en nahrbtnik v dolino prijahal s strganim paščkom in brez cepinov...

Podatkov o smeri in težavah nisva našla: Krnička gora, Z vrha v Belsko Kočno, III+.