Po cesti na Viško planino sva začuda imela pomrznjeno, tudi v nadaljevanju je bilo trdo še vse do veličastno izpostavljene police, ki v kopnem ponuja udoben sprehod h koči Corsi, v snegu je pa na njej čisto druga pesem. Previdno sva potegnila smučino v še nedotaknjeni belini, a na najbolj ozkem delu sva po pameti za kratko raje nadaljevala peš. Za lagoden sprehod je zraka čisto preveč in predvsem je čisto preblizu...

Nad kočo sva pod pečinami Viša nadaljevala v levo po grapi (slabih 40°), ki pada z Mojzesove škrbine (Škrbina Zadnje Špranje, 2271 m) in par deset metrov pod njo odvila po izpostavljeni gredini v levo, dokler se navzgor ni odprla obsežna vesina, ki naju je prek strmega žlebu (45° in več) pripeljala na greben, ki se od Mojzesa pne na vrh. Lučaj višje se le ta združi z vzhodnim grebenom, kjer se teren položi in se prično vrstiti vršne glave Koštrunovih špic. Zaključila sva na 'predšpici', kakih 10-20 m pod glavno špico, ki ni smučljiva. Nekaj časa sva še cincala s peš pristopom, a sva se mu odpovedala v korist bolj zgodnjega spusta, ker si za vrat nisva želela neželjenih pošiljk gnilca.

Po spustu z vršne glave sva zaradi nezalitosti za kratko prečila na severno stran, kjer sva po izpostavljenem in ravno še zalitem pobočju prismučala na greben, odkoder sva se spustila po pristopni smeri. Spust na Mojzesa sva glede na spisek opravila po Vzhodni steni, V-, 300 m. Nadaljevanje po udobni grapi do Corsija je 'narisano' v Candolinijevem vodničku in je bistveno lažje (recimo III-), polica pod Kapno steno je bila pa spet bolj zahtevna. Predvsem psihično, saj padca ali zdrsa ne sme biti...

Pestra tura, sončno lahkotna in presenetljivo ambiciozna, saj sva zjutraj lenobno dremuckala celo v zatrepu Bavšice. Od Corsija je možen tudi spust direktno na Viško planino, a ga ne poznava. Nad Viško planino je priljubljen in lahak TS s Škrbine Prednje Špranje, cesta je pa dovolj strma za divjanje, celo preveč, saj se zna v gnoju hitro uloviti v globoke pasti, kar sva tudi neprostovoljno izvedla.