Vzhodni greben Begunjščice sva parkrat že imela na 'smuški muhi', a zgoraj kar ni bilo pravih razmer. Pozimi sva ta 'od gornikov pozabljen' greben že prehodila, tako da sva vedela, da bi bil smučljiv, izkazal se je pa za naravnost luštnega...

Šentanc je bil presenetljivo trd, tako da sva se samodejno usmerila proti vstopu Lenuhove smeri, kjer sva z veseljem uzrla, da nama je nekdo podaril stopinje. Sneg nad napoko v direktnem vstopu nama je po par neuspelih poskusih ravno še omogočil poteg navzgor, višje so bile razmere nasploh odlične in stopinje so naju vodile več ali manj po žlebičkih naravnost navzgor. Lani sva se namreč v Lenuhu dodobra naigrala in v srednjem delu splezala levo varianto, ki je bila presneto strma...

Spust z vrha Begunjske Vrtače (1993 m) sva zastavila lučaj pod grebenom na južni strani, kjer je bilo navkljub pozni popoldanski uri povsem trdo. Prva orientacijska točka nama je bila izrazita grebenska glava (1898 m), zatem sva ciljala na prehod, ki se pod visokimi pečinami umakne zelo izraziti skalni čukli (1826 m), a sva prečnico zaradi izogiba večjim lednim ploščam zamudila, tako da sva prehod prek bolj našpičenih robov našla šele dosti nižje. Še zadnjo prečnico sva povlekla v gozdu, ki naju je pripeljal na sedlo ob izraziti rami, ki je zadnja orientacijska točka (1521 m). Tu sva zasmučala na drugo stran grebena, kjer sva po plazu, ki se izteče točno na parkirišče, privijugala v dolino.

Smeri začuda ni na spisku alpinističnih smukov, čeprav je povsem tekoče smučljiva, ponuja obilo 'odprte' smuke, smučišču se docela umakne, a je tudi 'vsem na očeh' in je bila zagotovo že presmučana. Strmina je skoraj povsod blizu/do 40° in ne popusti vse do konca. Begunjščica, Vzhodni greben Begunjske Vrtače, III, do 40°, 900 m.