Na Trupejevo poldne greva vedno v pričakovanju zimske pravljice, tudi tokrat naju je prijazno sprejela. Iz Železnice sva od lovske koče odvila levo na razgledni Z greben (to varianto nama je razkrila strokovnjakinja za hribovske otroke ;), kjer do vrha v sončnem vremenu le uživaš. Z vrha sva se spustila na sedlo z Belimi pečmi in odločno odsmučala na drugo stran, ki sva jo sicer že večkrat nameravala, a sva se vsakič po sili razmer zadovoljila z normalko. Bilo je božansko...

Tereni so bistveno bolj smučarski, in ker ni bilo posebne nevarnosti plazov, sva se lahko držala pobočij Belih peči, ki so prostrana in ravno prav nagnjena za brezskrbno uživanje. Pred spustom v strugo Žlebnice sva v nasprotju z zamedenimi smučinami vztrajala na desnem bregu, dokler se navzdol ni odprla strašno zapeljiva gozdna strmina (blizu 45°), kjer sva okusila malodane neprekosljivo smuško slast. Ob strugi je šlo bolj na 'oštro', zatem so naju smučine povedle levo ven iz grabna do vlake in po njej za kratko do odcepa gozdne ceste, ki je vodila v smeri planine Grajšce, kamor sva zastavila z drugim vzponom.

Po cesti do struge Hladnika in vseskozi po glavnem kraku na izravnavo, kjer sem si ob čakanju na 'krotilca psov' s pomočjo zemljevida ogledal nadaljevanje in za konec kar tako za hec pokukal še na kompas, ki je začuda kazal za 90° obrnjeno sliko in mi razkril, da sva verjetno na sedlu Velika trata med Tišlerico in Laskovcem, 1650 m. Glede na vabljiv puhec sva se odločila za SZ pobočje Tišlerice, 1757 m, in zadela v nulo. Spust v danem trenutku je bil resnično fenomenalen in še slajši od 'malodane neprekosljivega'. Po dolgi cesti sva le še oddelala neobhodno tlako za tako čudovita in povsem samotna doživetja v naravnost čarobnem ambientu.

V vodničku 55*K nama je Klinar pri turi na Kresišče doma postregel z: "Razcep poti, kjer gre leva na Grajšco in desna na Veliko trato, bomo verjetno zgrešili, vendar brez škode nadaljujemo..." Torej sva vendarle ubrala 'normalko'...