ali Veliki Javornik je prav tako TS klasika, ki sva se je dosledno ogibala. Na spletu sva brala o zaprtih zasebnih cestah in sva ubogala Poljanca (Turni smuki) ter štartala iz Lomščice in se prek številnih ograj/plotov končno prebila na zasneženo cesto, kjer sva zatem naštela štiri avtomobile ;)

Za zabavo so se mi že na cesti pošteno potrudili psi in z zagnanostjo niso prenehali vse do vrha, a sem bil vztrajnejši, bolj neusmiljen in jih pod vrhom v pomanjkanju 'šraufizmov' že povsem mirno natikal nazaj tudi na vsakih par minut. Z dolgočasne ceste naju je na (Gabrčev ali Reberčev?) rovt zvabila gaz, nad njim pa čudovita flanka, ki sva jo napadla že gor grede, da je nazaj 'pa ja ne bi' zgrešila. Nad čistino je sledil preboj skozi goščavo (z obvezno ograjo ;) in že sva se znašla na vršnih vesinah nad planino Javornik.

Smuka je več kot odtehtala vse muke 'psovanja'. Vršno pobočje je ravno prav nagnjeno za mehko in brezskrbno vijuganje v pršiču, strma vesina nad rovtom je bila v danih razmerah prav tako čudovita, tudi mimo Rekarja je šlo čisto spodobno, samo ograj je bilo pa odločno preveč...