Teče najina sedma turnosmučarska sezona, a naju Baba navkljub (verjetno pa ravno zato) slovesu morda celo najbolj priljubljenega turnosmuškega cilja doslej nikakor ni uspela zvabiti. Tokrat sva šla bolj za hec pogledat, kam romajo silne množice. V tipični 'družinski idili' sva z Dovjega odrinila v četrturnem razmaku in ubrala vsak svojo smučino. Sam sem sledil cesti in za Blaščevo skalo odvil s smučinami, ki so vodile čez senožeti. Višje sem nekje očitno zaštrikal, saj sem moral v neprijetno strmem gozdu nekaj deset metrov oddelati peš, na Ravnah sem spet ujel udobne smučine, vseskozi sem se pa boril z zoprnimi coklami, dokler mi na dolgem cestnem odseku ni odneslo pokrovko in sem pse potegnil dol, temeljito očistil ter zalimal nazaj. Dovška Rožca me je zatem navdušeno sprejela z vetrom in tako meglo, da zapihanim smučinam nisem več uspel slediti, za nameček je odpadel pes, a sem tudi z enim prišibal do koče (z Dovjega v močno zastavljenem tempu ob vseh nevšečnostih v uri tričetrt), kjer sem se na dolgo pregovarjal z odlimanim psom in končno le zarezal v megleno nadaljevanje, ki sem ga bolj slutil. Tu in tam sem celo dosegel zapihane sledi, a jim v nikakršni vidljivosti nisem uspel slediti. Po primernem času za dosego vrha sem se znašel na nečem bolj ostrem, slutil večje opasti, pretipal nekaj metrov naprej/navzdol in po nekaj nadaljnjih minutah obtičal na podobni grebenski grbi. Ob priliki žirafovskega stegovanju vratu čez opasti je nenadoma naredilo 'wuuuf' in osvajanje vrha Babe je bilo zaključeno, dasiravno prav veliko ni več manjkalo.

Odsmučal/odtipal sem navzdol, kmalu presenečeno odvijugal iz megle in Rožco dosegel skupaj z zamudnico, ki se je na veliko zabavala z alternativno smučino, ki jo je zavedla Z od Blaščeve skale (mimo križa) in se ji iz zavetrnega brloga kar ni ljubilo na vrh, pa sva 'odmaglila' navzdol...