Plaz pod Zajmenovimi pečmi (na kartah imenovan Vranček), ki za zadnjim predorom ljubeljske ceste na desni strani priklene pogled, se nama že dooolgo mota po glavi, pa nekako nikoli ni bilo pravih razmer, morda sva bila pa le midva preveč izbirčna. Enkrat sva ga na pragu poletja (30.4.03) sicer že skusila pri sestopu z Zajmenovih peči, kamor naju je zvabil navkljub precej pozni uri. Zgornji del (ozka in precej strma grapa) je bil izjemno 'vijugast in razcepljen' (v kopnem 'skrajno' podrt), zatem se širok plaz v naletu strmo zažene v dolino. Takrat se nama je strašno dopadel in sva ga naravi primerno imenovala Vihravi Vranček...

Neugnana smučarja Jurij in Aleš sta naju pred kratkim vzpodbodla z obiskom v pretrdem Vrančku in sta ga zapustila še deviškega in tak je, kot vse kaže, počakal na naju. Na spisku alpinističnih spustov ga namreč ni, a je resnično malo verjetno, da se ga ni še nihče lotil, ko je vsem na očeh.

Prvi pogled na plaz je bil katastrofa (spodaj je na več mestih zaradi nočnega deževja splazilo do tal), od blizu je bilo vse skupaj le še slabše. Ko se je plazni stožec ožil, sva prešla mejo sneženja in na vstopu v grapo so bile razmere vse boljše. Novega snega je bilo 20 cm, zgoraj v grapi pa bistveno več (60+ cm) in je bil fantastično sprijet, grapa vseskozi v senci, tako da nevarnosti plazu ni bilo. Le 'presneto' sonce, ki si ga tokrat nisva prav nič želela, je povzročilo, da so tu in tam kepe priletele v žleb in se v manjših plazičih kotalile navzdol.

Izstop na greben ni bil ravno zalit, zato sva temeljito študirala in preskušala izstopno linijo, na koncu pa čez skale splezala kar naravnost navzgor. Marijano moja študija ni ravno prepričala in je sestopila čez skale, sam sem bil za umik čisto preveč zagret. Na grebenu sem nadaljeval še nekaj metrov navzgor, zapeljal čez manjšo opast, izpostavljeno prečil do ozkega prehoda, ga oddrsal navzdol in čez strme poprhane skale zapeljal v grapo, ki sem jo dosegel iz desne. Zatem nama je šlo po globokem pršiču prav luštno navzdol do ključnega mesta v grapi, kjer se le ta razcepi. Direktno se v levi krak (ozko, nezalito) ni dalo spustiti, temveč sva morala prečiti strmo/izpostavljeno desno do izrazitega robu (kjer na drugo stran odvije desni krak) in nekaj metrov nižje prav tako strmo/izpostavljeno nazaj v grapo. Nov sneg naju je zatem razvajal vse do izstopa grape in še po vršnem delu plazu, dokler nisva zapeljala v razmočen gnoj, ki se je vse bolj zagnano prediral vse do grušča...

Od izhodišča za planino Korošico (900 m) čez potok in prečno na plaz ter po njem na vrh plaznega stožca, kjer se v levo odpre vstop v ožjo grapo (1300 m). Po njej zavito in vse bolj strmo navzgor, kjer se na razcepih vedno odločimo za najbolj očitno nadaljevanje. Grapa izstopi čez manjši skok na greben Zajmenovih peči (ob koti 1611 m). S smučanjem z grebena (če je le dovolj zalito) je smiselno pričeti par deset metrov višje, tako da se v grapo spustimo iz desne. Smučarsko smer (če je sploh bila prvenstvena) bi imenovala Vranček in ocenila najmanj s IV, mesta S5 (do 45°, prehod 50°), 350 m + 35°, 450 m.